Supreme Court dismisses appeal against rejection of appeal against abstract water fee setting regulation.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the appellant's appeal against the first-instance court's rejection of an administrative lawsuit challenging a government decree setting water fees. The appellant argued the decree was a specific act subject to judicial review, but the court found it was an abstract regulation applicable to all water users. The court ruled that because the decree did not directly determine the appellant's rights or obligations, it fell outside the scope of reviewable administrative acts under the Administrative Disputes Act.
Legislator headnote
AI generatedArticle 2 of the Administrative Disputes Act; Article 36(1)(4) of the Administrative Disputes Act: The Supreme Court holds that a government decree setting abstract water fees is not a reviewable administrative act because it does not specifically determine the rights or obligations of a particular individual.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč ni akt iz 2. člena ZUS-1, prav tako tudi ni akt, izdan v obliki predpisa, ki bi urejal posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1). Gre namreč za akt, izdan s strani Vlade RS na podlagi 8. člena Uredbe o vodnih povračilih, ki na abstraktni ravni določa ceno za osnovo vodnega povračila in se ne nanaša določno na pritožnico, ampak na vse zavezance za plačilo vodnega povračila in je bil kot tak podlaga za izdajo odločbe o odmeri vodnega povračila, ki jo je pritožnica izpodbijala s tožbo v upravnem sporu.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo zoper Sklep Vlade RS o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010 (v nadaljevanju Sklep). Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-215/11, Up-1128/11 z dne 10. 1. 2013 in posledično zaključi, da zato izpodbijani Sklep tudi ni posamičen akt, izdan v obliki predpisa, po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1.
2. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) zoper navedeni sklep vlaga pritožbo in pojasnjuje, da je s tožbo zahtevala ugotovitev neustavnosti in nezakonitosti Sklepa v delu, ki se nanaša na pristanišča, kakršnega upravlja. Izpodbijani Sklep predstavlja neposredno podlago materialne zakonitosti upravne odločbe, s katero ji je bila naložena obveznost plačila vodnega povračila v višini 199.399,35 €. Odločitev, kakršno je sprejelo sodišče prve stopnje, pomeni, da zoper arbitraren ali drugače neustaven oziroma nezakonit akt izvršilne oblasti, ki je podlaga upravni odločbi, sodno varstvo ni dopustno. Zatrjuje, da se izpodbijani Sklep v delu, ki je predmet tožbenega zahtevka, konkretno in posamično nanaša na pritožnico. Gre za posamični akt državnega organa, zoper katerega ni drugega (ustavno zagotovljenega) sodnega varstva. Sklicuje se na 2. člen, 22. člen, 25. člen in 157. člen Ustave. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in ugotovi, da je bil Sklep v navedenem delu neustaven in nezakonit oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, ter odloči o povrnitvi stroškov postopka.
3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je Sklep upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.
6. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo zoper Sklep zavrglo, pravilna, a delno iz drugih razlogov.
7. Ni namreč pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da stališče Ustavnega sodišča v odločbi U-I-215/11, Up-1128/11, da I. točka Sklepa ni predpis ali splošen akt, za presojo katerega bi bilo pristojno Ustavno sodišče, ker ne določa meril za oblikovanje cene,(1) pomeni, da Sklep tudi ni posamičen akt, katerega zakonitost bi sodišče v upravnem sporu lahko presojalo na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1.
8. Sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti upravnih aktov iz 2. člena ZUS-1, pa tudi o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1).
9. Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil, izpodbijan v delu, ki se nanaša na pristanišča, kakršno upravlja pritožnica (17. alineja I. točke Sklepa), ni akt iz 2. člena ZUS-1. Ni namreč javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim bi bilo vsebinsko odločeno o pritožničinih materialnopravno določenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih in s tem poseženo v njen pravni položaj. Tega tudi pritožnica ne zatrjuje. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, izpodbijani Sklep tudi ni akt, izdan v obliki predpisa, ki bi urejal posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1). Gre namreč za akt, izdan s strani Vlade RS na podlagi 8. člena Uredbe o vodnih povračilih, ki na abstraktni ravni določa ceno za osnovo vodnega povračila in se ne nanaša določno na pritožnico, ampak na vse zavezance za plačilo vodnega povračila in je bil kot tak podlaga za izdajo odločbe o odmeri vodnega povračila, ki jo je pritožnica izpodbijala s tožbo v upravnem sporu. Iz citirane odločbe U-I-215/11, Up-1128/11 Ustavnega sodišča izhaja tudi, da mora Vlada na podlagi 8. člena Uredbe o vodnih povračilih z vsakoletnim sklepom o določitvi cene za osnovo vodnih povračil določiti konkretno ceno, ki mora temeljiti na ekonomskem vrednotenju obremenjevanja voda. Večja ali manjša primernost konkretnih cen za osnovo vodnega povračila je strokovno-tehnično - torej ne pravno - vprašanje (15. točka obrazložitve te odločbe).
10. Zavrniti je treba tudi sklicevanje na drugi odstavek 157. člen Ustave oziroma 4. člen ZUS-1, po katerem v upravnem sporu sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, saj pritožnica tožbe na tej podlagi niti ni vložila.
11. V zvezi z ugovorom, da je sodno varstvo zoper izpodbijani Sklep pritožnici upoštevaje sprejeta stališča onemogočeno, Vrhovno sodišče pripominja, da je imela pritožnica v upravnem sporu na voljo sodno varstvo zoper odločbo, izdano na podlagi izpodbijanega Sklepa, ki ga je tudi izkoristila.
12. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže, če akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.
13. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1).
14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.
----
(1) Enako stališče izhaja že iz sklepov ustavnega sodišča U-I-131/11, Up-748/11, Up-749/11, Up-750/11 z dne 30. 9. 2011 in U-I-222/11, Up 1154/11, Up1155/11, Up 1156/11 z dne 20. 12. 2011