Death of borrower does not terminate loan contract; heirs inherit debt and creditor must warn before terminating.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Smrt kreditojemalca ni razlog za razdrtje kreditne pogodbe. Ker dediči s trenutkom smrti zapustnika vstopijo v njegov pravni položaj (132. člen ZD), na njih preidejo tudi vse dolžnosti in pravice v zvezi s kreditno pogodbo. To pomeni, da ima tožeča stranka pravico terjati plačilo zapadlih obrokov od dedičev in v primeru neplačila tudi pravico do odstopa od pogodbe, vendar šele, če predhodno izpelje ustrezen opominjevalni postopek in da dedičem možnost nadaljnjega odplačevanja anuitet skladno s kreditno pogodbo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo 5.987,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2015 dalje do plačila.

2. Tožeča stranka se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da višje sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v ponovno odločanje. O odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v sodbi in tem, kar je bilo navedeno v tožbi. Tožba ne temelji na tem, da je prišlo do odstopa od pogodbe s trenutkom prijave terjatve v stečajni postopek (pritožnica očitno misli dedni postopek), pač pa je odstop utemeljevala zaradi smrti kreditojemalke, ker de facto ni imela možnosti nadaljnje izterjave in je odstop od pogodbe utemeljevala na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ). Ravnali so pravilno, ko so po prejemu obvestila kdo sta zakonita dediča, vložili tožbo proti njima. Odločilnega pomena je dejstvo, da sta zakonita dediča prejela izplačilo dediščine, ki je znatno presegala terjatev, ki jo imajo do pokojne A. A. Dediča sta bila na ta način neupravičeno obogatena v višini te terjatve.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker toženca na tožbo nista odgovorila, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da priznavata vsa v tožbi zatrjevana dejstva, zato jih je, ne da bi preverjalo njihovo resničnost, vzelo kot podlago izpodbijane zamudne sodbe. Materialno pravo mora sodišče poznati (iura novit curia) in ga pravilno uporabiti glede na ugotovljena, v primeru zamudne sodbe pa s strani tožeče stranke zatrjevana dejstva. To je sodišče prve stopnje storilo. Upoštevalo je vse relevantne tožbene trditve, ki so: tožeča stranka je s pravno prednico tožencev A. A. sklenila kreditno pogodbo z dobo odplačevanja 84 mesecev; kreditojemalka je anuitete odplačevala do 31. 3. 2015, nato pa ne več, ker je umrla; terjatev iz naslova neplačanih obrokov kredita je tožeča stranka 27. 5. 2015 prijavila v zapuščinski postopek, in sicer v višini celotnega še neodplačanega dela kredita; sodišče je tega dne (27. 5. 2015) opravilo zapuščinsko obravnavo in izdalo sklep o dedovanju, o prijavi tožeče stranke ni odločalo.

6. Skladno z 12. členom predmetne kreditne pogodbe lahko kreditodajalec zahteva plačilo preostalih anuitet oziroma odstopi od pogodbe in zahteva plačilo celotnega kredita pred zapadlostjo, če kreditojemalec zamudi s plačilom dveh zaporednih anuitet. Vendar ima tožeča stranka glede na določila 13. člena Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK), ki je veljal v času sklenitve predmetne kreditne pogodbe,(1) odstopno upravičenje le, če kreditojemalcu s pisnim obvestilom določi dodatni rok, ki ne sme biti krajši od 15 dni, za plačilo zapadlih obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je tak opomin materialnopravna predpostavka za razdrtje kreditne pogodbe.

7. Smrt kreditojemalca ni razlog za razdrtje kreditne pogodbe. Vse pokojnikove stvari in pravice preidejo v trenutku smrti po zakonu na njegove dediče – 132. člen Zakona o dedovanju (ZD). Ker torej dediči s trenutkom smrti zapustnika vstopijo v njegov pravni položaj, na njih preidejo tudi vse dolžnosti in pravice v zvezi s kreditno pogodbo. To pomeni, da ima tožeča stranka pravico terjati plačilo zapadlih obrokov od dedičev in v primeru neplačila tudi pravico do odstopa od pogodbe, vendar šele, če predhodno izpelje ustrezen opominjevalni postopek in da dedičem možnost nadaljnjega odplačevanja anuitet skladno s kreditno pogodbo.

8. Tožba je bila neodpravljivo nesklepčna iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obrazložilo: edina trditev tožeče stranke, ki bi lahko nakazovala, da je toženca opomnila na dolžno plačilo, je bila, da je terjatev prijavila v zapuščinskem postopku, ki pa je bil končan še predno sta v plačilo zapadli dve zaporedni anuiteti od zadnjega plačila anuitete. Zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, brez da bi tožečo stranko pozivalo na popravo tožbe. Višje sodišče še pripominja, da tudi v pritožbi tožeča stranka ne trdi, da bi kdajkoli izpeljala opominjevalni postopek. Brez njega pa odstop od kreditne pogodbe po materialnem pravu ni mogoč.

9. Sodišče prve stopnje je upoštevalo v tožbi zatrjevana dejstva in jih subsumiralo pod ustrezne pravne norme. Gre za materialnopravno presojo, ne pa napačno povzemanje dejstev, kot zmotno nakazuje pritožba, ko sodišču očita nasprotje med odločilnimi dejstvi, navedenimi v tožbi in ugotovitvami sodbe. Iz zatrjevanih dejstev ne izhaja materialnopravna posledica, ki jo želi doseči tožeča stranka s to tožbo, zato je treba tožbeni zahtevek zavrniti. Tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ni, zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo (353. člen ZPP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosi jih pritožnica sama, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 77/04.