Court rejects appeal against landlord's liability for child's slip on oily kitchen floor during visit.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Toženkin ugovor, da je škoda nastala zaradi opustitve dolžnega nadzora tožničinih staršev, je neutemeljen. Tudi če bi toženki uspelo dokazati, da tožničin oče tožnice na obisku pri toženkinem zavarovancu ni dovolj skrbno nadzoroval in varoval, se toženka ne bi mogla niti delno razbremeniti svoje odgovornosti, da na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe povrne nastalo škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, in napovedalo, da bo o višini tožbenega zahtevka in stroških pravdnega postopka odločeno s končno sodbo.

2. Toženka se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj sodišče druge stopnje spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, naj ugotovi tožničino soodgovornost za nastanek škodnega dogodka v višini 50 %. Poudarja, da neskladne tožbene navedbe porajajo dvom o dejanskem kraju škodnega dogodka. Sprva je bilo v zdravstveni dokumentaciji navedeno, da se je tožnica poškodovala doma. Leto dni po zaključku tožničinega zdravljenja in mesec dni pred vložitvijo odškodninskega zahtevka pa je bil ta zapis spremenjen z navedbo, da se je tožnica poškodovala na naslovu toženkinega zavarovanca. Neobičajno je, da popravljena anamneza vsebuje natančen kraj nastanka škodnega dogodka. Če se je nezgoda res pripetila ob 10. uri zjutraj, se takrat na domu toženkinega zavarovanca še ni kuhalo s sestavinami, ki bi lahko povzročile masten madež na tleh. Sicer pa je neživljenjsko stališče sodišča prve stopnje, da bi toženkin zavarovanec moral tla pregledati in preprečiti zdrs z namestitvijo ustrezne preproge ob delovni površini v kuhinjskem prostoru. Nobenega predpisa ni, ki bi lastnikom individualnih stanovanjskih objektov nalagal, kako morajo imeti urejene notranje prostore in pohodne površine. Ker tožnica ni navedla natančne mikrolokacije padca, opravljene meritve drsnosti niso realne. Toženka vztraja, da je bil padec mladoletne tožnice posledica njene nepazljivosti, nerodnosti in opustitve dolžnega nadzora staršev.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva v zvezi s sporno podlago tožničine odškodninske terjatve. Po izvedenih dokazih se je lahko zanesljivo prepričalo, da se je tožnica poškodovala pri padcu na domu toženkinega zavarovanca, kjer ji je spodrsnilo na mastnem madežu v kuhinji.

6. Toženkini pomisleki o dejanskem kraju škodnega dogodka glede na skladne izpovedi zaslišanih strank in prič niso upravičeni. Ni neobičajno, da se v medicinski dokumentaciji znajdejo napake. Zlasti v anamnezi in pri povzemanju pacientovih izjav lahko pride do napačnega zapisa posameznih podatkov. Ker toženka ni ponudila nobenega nasprotnega dokaza o dejanskem kraju nastanka obravnavane poškodbe, je sodišče utemeljeno verjelo tožničinim trditvam.

7. Odveč je tudi pritožbeni dvom o obstoju mastnega madeža, na katerem je tožnici spodrsnilo. Takšni madeži v kuhinji, tudi v dopoldanskem času, niso nič izjemnega. Sicer pa je toženkin zavarovanec prepričljivo izpovedal, da je madež na kuhinjskih tleh najbrž ostal potem, ko so si njegovi otroci pred odhodom v šolo zjutraj sami pripravljali zajtrk. Nerealno je pričakovati, da bi tožnica oziroma njeni starši več let po poškodbi znali opredeliti natančno mikrolokacijo tožničinega padca. Sodišče je drsnost tal v kuhinji toženkinega zavarovanca preverilo celo z izvedencem, čeprav je splošno znano, da so mastna tla praviloma tudi spolzka, kar ima za posledico večjo verjetnost zdrsa in padca na takšnih tleh.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi moral toženkin zavarovanec v obravnavanem primeru tla bodisi očistiti bodisi tožničinega očeta opozoriti na nevarnost. Dejstvo, da madeža prej ni opazil, kaže na njegovo premajhno skrbnost. Če toženkin zavarovanec sprejema obiske z majhnimi otroki, bi moral ustrezno poskrbeti za varnost, bodisi z zadostnim čiščenjem pohodnih površin, bodisi z ustreznim opozorilom, navsezadnje lahko tudi z namestitvijo preproge, kot navaja izpodbijana sodba, ali tako, da bi goste sprejemal v kakšnem drugem prostoru svojega stanovanja, kjer je manjša možnost poškodbe.

9. Po 10. členu Obligacijskega zakonika (OZ) se je vsakdo dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, bi toženkin zavarovanec škodo lahko preprečil. Čeprav ni posebnega predpisa, ki bi lastnikom stanovanj nalagal, kako morajo imeti urejene notranje prostore in pohodne površine v stanovanju, to ne pomeni, da odškodninska odgovornost ni podana. Res mora biti škodno ravnanje protipravno, vendar zadošča, da je na splošno nedopustno, torej takšno, ki nasprotuje splošno sprejetim pravilom (običajem, moralnim načelom) dolžnega ravnanja v določenih razmerjih in situacijah. Če bi toženkin zavarovanec ravnal kot dober gospodar (prvi odstavek 6. člena OZ), bi nastanek škodnega dogodka lahko predvidel in se njegovim posledicam izognil. Ker je bila tožnica v času škodnega dogodka stara dve leti, bi moral biti toženkin zavarovanec toliko pozornejši.

10. Toženkino trditev, da je bil tožničin padec posledica nepazljivosti in nerodnosti tožnice, je sodišče prve stopnje prepričljivo zavrnilo. Enako velja za toženkin ugovor, da je škoda nastala zaradi opustitve dolžnega nadzora tožničinih staršev. Tudi če bi toženki uspelo dokazati, da tožničin oče tožnice na obisku pri toženkinem zavarovancu ni dovolj skrbno nadzoroval in varoval, se toženka ne bi mogla niti delno razbremeniti svoje odgovornosti, da na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe povrne nastalo škodo. Jasno je namreč, da mladoletni otroci ne odgovarjajo za ravnanje (storitve ali opustitve) svojih staršev, zato tega tudi ni mogoče obravnavati kot soprispevek oškodovanca k nastanku škode, zaradi katerega bi tak oškodovanec lahko imel pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ).

11. Odločitev sodišča prve stopnje, da toženka sama odgovarja za celotno tožničino škodo, je torej materialnopravno pravilna. V postopku na prvi stopnji tudi ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, drugih pa pritožba opredeljeno ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo izpodbijano vmesno sodbo.

12. Toženka je s pritožbo propadla, tožnica pa z odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi. Pravdni stranki morata zato svoje pritožbene stroške kriti sami (prvi odstavek 165. člena ZPP).