Legislator Case Law & Legislation
VSL sodba I Cp 2983/2016 ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.2983.2016 AI generated

Appeal dismissed; court upheld first instance judgment on debt collection and statute of limitations. The claim was time-barred but filed before expiration.

Case Number VSL sodba I Cp 2983/2016
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appeal court dismissed the appellant's challenge to the first instance judgment regarding a debt collection case. The appellant argued that the claim was time-barred under the one-year limitation period, which the lower court allegedly ignored, leading to an incorrect principal amount. The court rejected this, confirming that the debt matured in September 2014, meaning the limitation period began on January 1, 2015, and the enforcement request filed in September 2015 was timely.

Legislator headnote

AI generated

355. člen OZ; 458. člen ZPP: A claim subject to a one-year limitation period begins to run after the completion of the year in which it matured; an enforcement request filed before the expiration of this period is valid and cannot be challenged on limitation grounds in an appeal.

Keywords

AI generated
statute of limitations enforcement request small value dispute obligations act civil procedure code time bar debt collection

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Tožnik uveljavlja terjatev iz naslova uporabe telefona, za katero v skladu s 3. točko prvega odstavka 355. člena OZ velja enoletni zastaralni rok. Ta prične teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo (drugi odstavek 355. člena OZ).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 106369/2015 z dne 15. 9. 2015, in sicer v prvem odstavku izreka, po katerem je toženka v roku 8 dni dolžna tožniku plačati glavnico v višini 1.236,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2015 dalje do plačila, ter v tretjem odstavku izreka, po katerem je toženka v roku 8 dni dolžna tožniku plačati izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je toženki naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 118,50 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Pritožbo vlaga toženka, nasprotuje višini glavnice in navaja, da je v postopku ugovarjala zastaranje terjatve po računu 08/2014 v znesku 236,27 EUR, ki je zapadla v plačilo dne 22. 9. 2014. Za navedeno terjatev velja enoletni zastaralni rok, česar pa sodišče ni upoštevalo. Zaradi nepravilne razlage zastaranja terjatve je nepravilno določena tudi višina glavnice.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami – v nadaljevanju ZPP). Po prvem odstavku 458. člena ZPP se sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. To pomeni, da v pritožbi ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve.

6. Med pravdnima strankama je bila sklenjena pogodba o sklenitvi naročniškega razmerja z dne 2. 4. 2008, ki je bila z vlogo toženke z dne 27. 12. 2011 spremenjena v delu, ki določa naročniški paket. Tožnik je v dopolnitvi tožbe natančno obrazložil, da mu toženka na podlagi neplačanih računov dolguje znesek 1.236,30 EUR s pripadki, česar toženka ni obrazloženo prerekala. Sodišče prve stopnje je zato v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP ta dejstva štelo za priznana. Poleg tega pa je ugotovilo, da je tožnik svojo terjatev tudi izkazal, in sicer s predloženimi računi in izpiskom odprtih postavk. Ugovor toženke glede zastaranja terjatve je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 355. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami – v nadaljevanju OZ) zavrnilo. Ker je vtoževana terjatev dospela v plačilo v septembru 2014, v oktobru 2014 in v novembru 2014, je enoletni zastaralni rok pričel teči s 1. 1. 2015. Terjatev bi tako zastarala šele konec leta 2015, tožnik pa je predlog za izvršbo vložil dne 11. 9. 2015. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi obdržalo v veljavi.

7. Odločitev je pravilna in zakonita. Tožnik uveljavlja terjatev iz naslova uporabe telefona, za katero v skladu s 3. točko prvega odstavka 355. člena OZ velja enoletni zastaralni rok. Ta prične teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo (drugi odstavek 355. člena OZ). Terjatev po računu za storitve 08/2014, na katero se sklicuje pritožnica, je v plačilo dospela dne 22. 9. 2014, kar pomeni, da je enoletni zastaralni rok pričel teči po poteku leta 2014, torej z dnem 1. 1. 2015, kar je ob pravilni uporabi materialnega prava obrazložilo tudi sodišče prve stopnje. Navedena terjatev bi tako zastarala šele dne 1. 1. 2016. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik predlog za izvršbo vložil dne 11. 9. 2015, zato je bil predlog pravočasen, pritožbeni očitek o zastaranju pa je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pri določanju višine glavnice zato pravilno upoštevalo tudi navedeno terjatev.

8. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da pritožbeni razlog ni utemeljen, prav tako pa pritožbeno sodišče ni zaznalo kršitev in nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V skladu s 353. členom ZPP je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.