Appeal dismissed; court upheld first instance conditional sentence despite defendant's health and prior record arguments.

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v znesku 225,00 EUR.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo – pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. Pritožnik trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovega zdravstvenega stanja, vendar nima prav, saj je tudi na podlagi njegovega zdravstvenega stanja sodišče prve stopnje prišlo do prepričanja, da mu je primerno izreči opozorilno sankcijo – pogojno obsodbo, čeprav je že bil obsojen za druga kazniva dejanja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženega S.A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 ter mu je na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen devet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso v višini 150,00 EUR.

2. Proti taki sodbi je vložil pritožbo obdolženec. V pritožbi trdi, da je izpodbijana sodba protiustavna in pristranska, v obrazložitvi pa smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Višje sodišče v Kopru je kot pristojno za sojenje v tej zadevi odločalo o predmetni pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Su 450/2016 z dne 23.2.2016.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obdolženec v pritožbi trdi, da je bila priča M.J. zaslišana brez njegove vednosti ali prisotnosti. Pritožbeno sodišče v tej zvezi ugotavlja, da je bila priča M.J. zaslišana izven glavne obravnave dne 17.12.2014, torej res v nenavzočnosti obdolženca, vendar je obdolženec na glavni obravnavi 9.1.2015 soglašal, da se v dokaznem postopku prebere izpovedba priče M.J., zato mu ni bila kršena pravica do obrambe, kot smiselno trdi v pritožbi.

6. Obdolženec v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo oprlo na izpovedbo priče B.K., za katero sam ocenjuje, da ni verodostojna priča. Po njegovi oceni je tudi D.P. lažna priča, saj ta ni bil na mestu dogodka, ampak njegov oče. Opozarja, da je žena D.P. v sorodu z oškodovanko M.J.. Trdi, da je imel v času očitanega kaznivega dejanja poškodovani roki.

7. Pri preizkusu pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje obravnavane zadeve. Ocenilo je obdolženčev zagovor ter izpovedbe zaslišanih prič ter druge izvedene dokaze ter je na podlagi presoje vseh dokazov skupaj (ko je pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi) sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke, ki jih utemeljilo z prepričljivimi razlogi. Argumenti, ki jih je sodišče prve stopnje podalo za svojo dokazno oceno so logični in življenjsko sprejemljivi ter pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Pritožnik neutemeljeno trdi, da priče D.P. ni bil na kraju dogodka, saj sta o tem nasprotno izpovedala oba oškodovanca kot tudi priča J.P.. Na kraju dogodka je res bil tudi oče priče D.P., vendar slednji v tem postopku ni bil zaslišan, ker o tem ni bilo dokaznega predloga. Dokazno oceno izpovedbe priče – oškodovanca B.K. je sodišče prve stopnje obrazložilo v 8. točki izpodbijane sodbe. Tudi po oceni pritožbenega sodišča gre za prepričljivo in skladno izpovedbo, zato pritožnik nima prav, da mu sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti. Enako velja za izpovedbo priče D.P., ki je na kraju dogodka bil kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, oceno izpovedbe te priče je sodišče prve stopnje podalo v 10. in 11. točki izpodbijane sodbe in ni kaj dodati. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko obdolženčevemu zagovoru ni sledilo kot je pojasnjeno v 10. točki izpodbijane sodbe.

8. Obdolženec v pritožbi nadalje trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dopisa katerega so naslovili sosedi M.J. na socialno službo. Ker pri tem ne pove, zakaj bi bil navedeni dopis pomemben dokaz v obravnavani zadevi ter katera dejstva bi dokazoval, pritožbeno sodišče te navedbe moglo preizkusiti.

9. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je sodišče prve stopnje za prepričanje o obdolženčevi krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP) v izpodbijani sodbi navedlo tako prepričljive razloge, da jih obdolženec ne more izpodbiti.

10. Čeprav obdolženec ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP).

11. Sodišče prve stopnje je odločbo o kazenski sankciji obrazložilo v 16. točki izpodbijane sodbe. Ovrednotilo je vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo – pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. Pritožnik trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovega zdravstvenega stanja, vendar nima prav, saj je tudi na podlagi njegovega zdravstvenega stanje sodišče prve stopnje prišlo do prepričanja, da mu je primerno izreči opozorilno sankcijo – pogojno obsodbo, čeprav je že bil obsojen za druga kazniva dejanja (lahka telesna poškodba, goljufija in ogrožanja varnosti). V odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči.

12. Ker tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

13. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je v skladu 98. členom, v zvezi s 75. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso za pritožbo, ki znaša 225,00 EUR (tarifna številka 7122 Zakona o sodnih taksah – ZST-1).