Appeal dismissed; extension of bail order requires no specific duration as conditions are re-evaluated every two months.

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

[JEDRO]

Pritožnik nima prav, da bi moral izpodbijani sklep v izreku navajati čas do kdaj se pripor podaljša. Sklep o podaljšanju pripora, ki ga izda senat po vloženi obtožnici, je po svoji naravi tudi ugotovitvena odločba, s katero se ugotavlja, da so pogoji in razlogi za pripor še vedno podani. Pripor se podaljša brez navedbe časa, do kdaj sme trajati, saj mora sodišče prve stopnje, na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP po preteku dveh mesecev tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor. Poleg tega se pripor v kateremkoli času med postopkom odpravi, brž ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen (tretji odstavek 200. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom obdolženemu T.L. pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo še po vloženi obtožnici.

2. Proti takemu sklepu je vložil pritožbo obdolženčev zagovornik, smiselno zaradi kršitev določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz izpodbijanega sklepa izhaja (ponovna) ugotovitev sodišča prve stopnje, da se razlogi, ki so narekovali odreditev (in podaljšanje) pripora zoper obdolženca, ob vložitvi obtožnice niso spremenili in so še vedno podani. Tako je ugotovljeno, da je še vedno podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, da je še vedno podana ponovitvena nevarnost, da je pripor neogibno potreben in sorazmeren ukrep. Pripor je bil obdolžencu nazadnje podaljšan do 5.1.2017 s sklepom sodišča prve stopnje z dne 1.12.2016, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 15.12.2016. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da opravljena preiskovalna dejanja v tem času niso omajala utemeljenosti suma, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje, kar je okrožna državna tožilka tudi prepričljivo obrazložila v obtožnici, v kateri je predlagala podaljšanje pripora.

5. Pritožnik nima prav, da bi moral izpodbijani sklep v izreku navajati čas do kdaj se pripor podaljša. Sklep o podaljšanju pripora, ki ga izda senat po vloženi obtožnici, je po svoji naravi tudi ugotovitvena odločba, s katero se ugotavlja, da so pogoji in razlogi za pripor še vedno podani. Pripor se podaljša brez navedbe časa, do kdaj sme trajati, saj mora sodišče prve stopnje, na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP po preteku dveh mesecev tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor. Poleg tega se pripor v kateremkoli času med postopkom odpravi, brž ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen (tretji odstavek 200. člena ZKP).

6. Pritožnik ponavlja navedbe, ki jih je uveljavljal v pritožbi zoper že predhodno izdane sklepe o odreditvi oziroma podaljšanju pripora, da v obravnavani zadevi ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje. Na te pritožbene navedbe je bilo že odgovorjeno, tudi v izpodbijanem sklepu, v katerem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da spremenjenih okoliščin v tej smeri ni in jih tudi pritožnik ne izpostavlja.

7. Pritožnik v pritožbi ponovno dokazno ocenjuje izpovedbo priče K.L. in trdi, da je njena izjava neverodostojna, vendar nima prav, saj iz izpovedbe te priče izhaja, da je obdolženca prepoznala, poleg tega pa, kot je obrazloženo v obtožnici, tudi izpovedba priče Ž.M. kaže, da je bil ravno obdolženec storilec obravnavanega kaznivega dejanja. Pritožnik izpostavlja vprašljivost zaznavne sposobnosti priče K.L., vendar je to le njegova dokazna ocena, ki v tej fazi kazenskega postopka ne more izpodbiti utemeljenosti suma, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje. Pritožnik se v pritožbi ukvarja tudi z dokazno oceno izpovedbe priče K.M., vendar tudi po oceni pritožbenega sodišča izpovedba te priče ni taka, da bi ovrgla utemeljenost suma, da je obdolženec v sostorilstvu z D.M. storil izvršitveno dejanje opisano v točki B tenorja obtožnice. Okrožna državna tožilka je prepričljivo obrazložila okoliščine in dokaze, ki kažejo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil tudi to izvršitveno dejanje, saj so iz avtomobila poleg avtoradia zmanjkali tudi dokumenti in nekaj kosov oblačil, kar ovrže obdolženčev zagovor. Okoliščina, da je avtomobil v katerega je bilo vlomljeno uporabljala J.S. za obravnavano zadevo ni relevantna, kot tudi ne izpostavljena okoliščina, da avtomobil ni bil vreden več kot 300,00 EUR. Trditev pritožnika, da pri obdolžencu ni bil najden noben predmet tatvine ne izključuje obdolženca kot storilca obravnavanih kaznivih dejanj.

8. Pritožnik tudi nima prav, da sodišče prve stopnje ni presojalo konkretnih okoliščin, ki kažejo na priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Zaključek sodišča prve stopnje, da gre pri obdolžencu za „trdovratnega povratnika“ ima podlago v obsodilnih sodbah, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 5. točki izpodbijanega sklepa, poleg tega na ponovitveno nevarnost kažejo tudi druge objektivne in subjektivne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje konkretno navedlo v isti točki, to je, da je obdolženec odvisen od prepovedanih drog in da gre za socialno ogroženo osebo, ki je pogojena z obdolženčevo nezaposlenostjo ter dejstvom, da nima nobenega premoženja.

9. Pritožniku tudi ni mogoče pritrditi v navedbi, da je pripor zoper obdolženca prehud in nesorazmeren ukrep. Neogibnost in sorazmernost pripora je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v 6. točki izpodbijanega sklepa.

10. Ocena pritožbenega sodišča torej je, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so še vedno podani zakonski in ustavni pogoji za podaljšanje pripora (tudi z vidika sorazmernosti ukrepa in z vidika trajanja pripora), zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj pritožnik odločilnih okoliščin ni mogel izpodbiti (tretji odstavek 402. člena ZKP).