Administrative court dismissed farmer's claim that agricultural organization had priority over another farmer in land purchase order.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Stranka z interesom, ki je drug kmet, ima pri nakupu kmetijskih zemljišč prednost pred tožečo stranko kot kmetijsko organizacijo, ki je navedena kot peta po vrstnem redu predkupnih upravičencev.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ v 2. točki izreka, ki je sporna v tem primeru, odločil, da se ne odobri pravni posel za promet s kmetijskimi zemljišči parcelna številka 810/14 v izmeri 27 na 55 m², parcelna številka 810/16 v izmeri 31 a 22 m², parcelna številka 810/16 v izmeri 36 a 34 m² in parcelna številka 810/45 v izmeri 32 a 55 m², vse k.o. ... po sklenjeni prodajni pogodbi, številka 03/2015 z dne 9. 3. 2015, med A.A., kot prodajalko in družbo B. d.d., kot kupko za skupno ceno 12.766 EUR.

2. Upravni organ je v postopku ugotovil, da je C.C. nosilec kmetijskega gospodarstva in ima izrisanih 134 GERK-ov v skupni površini 117,660 ha in s tem izpolnjuje pogoj iz prve alinee prvega odstavka in tretjega odstavka 24. člena ter drugega odstavka 111. člena ZKZ za kmeta kot fizično osebo. Prav tako izpolnjuje pogoje tudi tožeča stranka, ki je registrirana za kmetijsko dejavnost, kar izhaja iz Registra kmetijskih gospodarstev z 564. GERK-i v skupni površini 3324,8991 ha.

3. V nadaljevanju navaja določbo prvega odstavka 23. člena ZKZ, ki določa predkupno pravico predkupnih upravičencev po vrstnem redu: solastnik; kmet, katerega zemljišča, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj; zakupnik zemljišča, ki je naprodaj; drug kmet; kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti; Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije za Republiko Slovenijo. C.C. tako izpolnjuje pogoj iz 4. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, tožeča stranka pa izpolnjuje pogoj iz 5. točke prvega odstavka 23. člena tega zakona. Tožeča stranka je tako peti predkupni upravičenec po vrsti, to je takoj za kmetom, katerega zemljišča, ki ga ima v lasti, mejijo na zemljišče, ki je naprodaj, kot drugim kmetom in kot taka ne more uveljavljati predkupne pravice kot mejaš. Glede na navedeno je upravni organ pravni posel odobril C.C. (stranki z interesom v tem sporu).

4. S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev prvostopenjskega organa in še enkrat navaja dejanske in pravne razloge za odločitev.

5. Tožeča stranka v tem sporu uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. V tožbi se sklicuje na pritožbene razloge, v katerih je že izrazila svoja stališča. Nasprotuje razumevanju določbe 23. člena ZKZ, kot jo razlagata oba upravna organa, ker je po njenem mnenju treba to določbo tolmačiti tako, da se ne povzroča umetna razlika med kmetom in kmetijsko organizacijo. Tožeča stranka, ki je mejaš ima v lasti kmetijska zemljišča, ki mejijo na zemljišče, ki je naprodaj v višjem vrstnem redu, kot C.C. Dejstvo, da je tožeča stranka mejaš, pa ni sporno. Ni dopustno razlikovanje med kmetom mejašem in kmetijsko organizacijo mejašem. Upravni organ bi moral ta dejstva ugotavljati celovito in v skladu s splošnimi družbenimi normami in šele potem presojati, v katerem primeru se pravni posel odobri. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in se zadeva vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene, iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Stranka z interesom v tem sporu C.C. (drugi odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1) na tožbo ni odgovoril.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Med strankami postopka je nesporno, da tožeča stranka in stranka z interesom C.C. izpolnjujeta pogoje določene v 23. členu ZKZ in lahko v tem postopku prodaje zemljišč kot predkupna upravičenca uveljavljata predkupno pravico. Sporno pa je, ali ima tožeča stranka, ki je kmetijska organizacija in mejaš naprodaj danih parcelnih številk, zaradi te okoliščine mejaštva, prednost v zakonsko določenem vrstnem redu predkupnih upravičencev, pred stranko z interesom, ki je sicer kmet, vendar njegova zemljišča ne mejijo na parcelne številke, ki so naprodaj.

10. ZKZ v prvem odstavku 23. člena določa, da lahko pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, če ni z drugimi zakoni določeno drugače, uveljavljajo predkupno pravico predkupni upravičenci po naslednjem vrstnem redu: 1. solastnik; 2. kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj; 3. zakupnik zemljišča, ki je naprodaj; 4. drug kmet; 5. kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti in 6. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS za Republiko Slovenijo.

11. C.C. uveljavlja predkupno pravico kot drug kmet, to je iz 4. točke po vrstnem redu predkupnih upravičencev prvega odstavka 23. člena ZKZ. Ker je predkupna pravica predkupnih upravičencev določena v prej navedenem „naslednjem vrstnem redu“ (ta besedna zveza je zakonski dejanski stan te določbe), to pomeni, da ima stranka z interesom prednost pred tožečo stranko kot kmetijsko organizacijo, ki je navedena po vrstnem redu kot 5. predkupni upravičenec. Navedenega vrstnega reda predkupnih upravičencev ne more spremeniti niti tožbeni ugovor, da zemljišča tožeče stranke mejijo na parcelne številke, ki so naprodaj, in da ni dopustno razlikovanje upravnega organa med kmetom mejašem (ta je določen kot 2. v vrstnem redu predkupnih upravičencev prvega odstavka 23. člena ZKZ) in kmetijsko organizacijo, ki je tudi mejaš naprodaj danih parcelnih številk. Neutemeljen je tako tožbeni ugovor, da je bil materialni predpis nepravilno uporabljen.

12. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.