Appeal dismissed; loan contracts void due to lack of notarial form; unjust enrichment applies despite performance.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Zmotno je stališče pritožbe, da je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je presodilo, da sta posojilni pogodbi konvalidirali in sta veljavni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta posojilni pogodbi nični, brez pravnega učinka in zato zavrnilo izpolnitveni zahtevek. Nadalje se je naslonilo na 87. člen OZ, po katerem mora vsaka stranka drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi ničnega pravnega posla. Ker je tožnik na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost in izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, ima s kondikcijskim zahtevkom pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj.

Teorija realizacije velja le za primer, ko se za obligacijske posle zahteva pisna oblika (58. člen OZ). Za primere, ko je bila kršena še strožja obličnost (oblika

notarskega zapisa), pa ta izjema ne velja. To pomeni, da sporazum, ki ni bil

sklenjen v predpisani obliki, ne bi mogel konvalidirati, čeprav bi bil v celoti ali pretežnem delu izvršen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 45.550,00 EUR tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2015 (I. točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek v obrestnem delu (II. točka izreka) in toženki naložilo plačilo 2.577,16 EUR pravdnih stroškov tožniku (III. točka izreka).

2. Toženka v pravočasni pritožbi zoper I. in III. točko izreka kot bistveno navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) namesto določil specialnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij (v nadaljevanju ZZZDR) o premoženjskih razmerjih med zakonci (51. - 61. člen). Sodišče prve stopnje je štelo posojilo tožnika za nično, ker ni bilo sklenjeno v obliki notarskega zapisa, hkrati pa je upoštevalo njegovo realizacijo (58. člen OZ). To bi moralo upoštevati tudi pri sporazumu pravdnih strank s 14. 1. 2015, s katerim se je toženka zavezala tožniku do 15. 8. 2015 plačati 21.000,00 EUR, s tem pa naj bi bilo poravnano vse, kar ji je tožnik kadarkoli izročil kot posojilo. Ker tega dogovora tožnik ni prerekal, je tožba preuranjena, saj njegova terjatev še ni zapadla. Opozarja, da je med postopkom ugovarjala, da od tožnika ni prejela posojila in mu ne dolguje ničesar, saj gre za sredstva, ki sta jih porabila za skupne potrebe. Zakonca pa za obveznosti v času trajanja zakonske zveze odgovarjata solidarno (56. člen ZZZDR). Pojasnjuje, da bi sodišče za uporabo 87. člena OZ moralo ugotoviti znesek, ki je bil toženki izročen in za kakšen namen. Sodišču očita prekoračitev trditvene podlage, ker tožnik ni zahteval vračilo prejetega na podlagi ničnega posla. Meni, da bo potrebna dodatna pravda zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in njegove delitve. Predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Tožnik je na vročeno pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik toženki na podlagi dveh posojil izročil zneska 40.000,00 EUR in 9.000,00 EUR. Prejema navedenih zneskov toženka ni zanikala. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je toženka vrnila tožniku zgolj 3.450,00 EUR, tako da še vedno dolguje vtoževanih 45.550,00 EUR. Hkrati je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sta bili pravdni stranki zunajzakonska partnerja. Toženka ni trdila, da bi šlo pri omenjenih poslih za razpolaganje s skupnim premoženjem (in ne za posebno premoženje tožnika). Ker posojilni pogodbi nista bili sklenjeni v obliki notarskega zapisa (47. člen ZN), je zaključilo, da sta nični na podlagi 48. člena ZN. V skladu s 87. členom OZ je toženki naložilo vračilo denarja, ki ga je prejela na podlagi nične pogodbe, to je plačilo 45.550,00 EUR tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (193. člen v zvezi s 87. členom OZ), v presežku pa je obrestni zahtevek zavrnilo.

6. Pritožba ne pojasni, kako bi moralo sodišče uporabiti določila ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakoncema in ne obligacijskih pravil. V prvostopenjskem postopku je tožnik zatrjeval, da je posojeni znesek predstavljal njegovo posebno premoženje. Toženka tem trditvam ni ugovarjala. Hkrati med postopkom ni navedla, da bi izročeni denarni znesek predstavljal skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev. Navedbe pritožnice, da posojeni denar ni bil posebno premoženje tožnika, predstavlja nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Toženka namreč ne pojasni, zakaj teh trditev ni mogla podati pravočasno. Enako velja za pritožbene očitke, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kakšen znesek je bil toženki izročen. Višini tožbenega zahtevka toženka ni nasprotovala razen s sklicevanjem na kasnejši sporazum z dne 14.1.2015.

7. Zmotno je stališče pritožbe, da je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je presodilo, da sta posojilni pogodbi konvalidirali in sta veljavni (58. člen OZ). Ugotovilo je namreč, da sta posojilni pogodbi nični, brez pravnega učinka in zato zavrnilo izpolnitveni zahtevek. Nadalje se je naslonilo na 87. člen OZ, po katerem mora vsaka stranka drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi ničnega pravnega posla. Ker je tožnik na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost in izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, ima s kondikcijskim zahtevkom pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj. Sodišče je torej ugodilo kondikcijski terjatvi tožnika na vračilo izročenih denarnih sredstev zaradi ničnosti pogodbe (87. člen OZ). Sodišče pri sojenju ni vezano na navedbo pravne podlage tožbenega zahtevka, temveč lahko preizkuša morebitno drugo pravno podlago v okviru zatrjevanih in ugotovljenih dejstev. Zato ni prekoračilo trditvene podlage, ko je ugotovilo, da je vtoževana terjatev utemeljena na zakonskih določbah o posledicah ničnosti.

8. Neutemeljeno je zato pritožbeno stališče, da zato, ker je prišlo do realizacije posojilnih pogodb, enako velja tudi za omenjeni sporazum pravdnih strank z dne 14.1.2015. Tudi za navedeni sporazum velja določilo 47. člena ZN o ničnosti pravnih poslov, če niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Gre za obliko, ki je pogoj za veljavnost pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zunajzakonskima partnerjema in je ni mogoče nadomestiti s kakšno drugo obliko.(1) Če je omenjeni sporazum brez učinka, toženka na njegovi podlagi ne bi mogla zahtevati zmanjšanja svoje obveznosti, na kar očitno meri njena pritožba.

9. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Enako je sodišče odločilo glede pritožbenih stroškov tožnika, saj je v pretežnem delu odgovora na pritožbo le povzel stališča prvostopenjskega sodišča ter se opredelil do nerelevantnih pritožbenih navedb toženke. Takšna vloga ni prispevala k odločanju pritožbenega sodišča in ni bila potrebna (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

Op. št. (1): Zato tudi teorija realizacije v tem primeru ne pride v poštev, saj ta velja le za primer, ko se za obligacijske posle zahteva pisna oblika (58. člen OZ). Za primere, ko je bila kršena še strožja obličnost (oblika notarskega zapisa), pa ta izjema ne velja. To pomeni, da sporazum s 14. 1. 2015, ki ni bil sklenjen v predpisani obliki, ne bi mogel konvalidirati, čeprav bi bil v celoti ali pretežnem delu izvršen.