Appeal dismissed; co-ownership presumed equal shares under Property Law Act when no dispute exists.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prvotožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 1.201,00 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v 15-tih dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

[JEDRO]

Ker ni spora o okoliščini, da je bila lastnina na stanovanju po pomoti vpisana kot skupna lastnina, sledi logičen zaključek, da je stanovanje v solastnini obeh toženih strank, zato je sodišče kot podlago za določitev velikosti deležev pravilno uporabilo določila Stvarnopravnega zakonika. Ker je sodišče svojo odločitev oprlo na domnevo iz 65. člena SPZ, da so deleži solastnikov enaki, pritožnik niti nima interesa za pritožbo, ker ne navaja, da je njegov delež večji od 1/2. Posledično je zato nepopomembno, kolikšen del kupnine za stanovanje je plačala katera od toženih strank.

[OBRAZLOŽITEV]

1. V izpodbijani sodbi je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da sta prvo in drugotožena stranka solastnika nepremičnine, ki je predmet te pravde, vsak do 1/2. Posledično je toženi stranki naložilo, da tožeči povrne stroške pravdnega postopka v znesku 1.067,50 EUR s pripadki.

2. Sodbo izpodbija prvi toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbo zavrže, podrejeno pa, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v nov postopek. Pritožnik priznava, da je davčni dolžnik in da je do vknjižbe skupne lastnine obeh tožencev v zemljiški knjigi prišlo zaradi pomote, ker temelj za vknjižbo skupne lastnine ne obstaja. Toženi stranki nista zakonca, ampak mati in sin. Zemljiškoknjižnega stanja pritožnik ni mogel ustrezno urediti, ker ni mogel pridobiti potrdila davčne uprave o plačilu davčne obveznosti. Sodišče je zmotno uporabilo določilo 65. člena SPZ, ker je lastninska pravica takšna kot je vpisana v zemljiško knjigo – torej skupna lastnina. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je navedlo, da tožena stranka ni dokazala, da drugotožena stranka ni v celoti sama plačala stanovanja. Prav tako ni res, da prvotožena stranka ni prerekala darilne namena drugotožene stranke, priznavala ga je kvečjemu v višini 10 %. Ker tožeča stranka ni vložila tožbe za ničnost vpisa v zemljiško knjigo bi moralo sodišče tožbo zavrniti.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem postopku ni spora o okoliščini, da je prvi toženec davčni dolžnik, zato ima tožeča stranka pravico predlagati zavarovanje svoje terjatve z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini pritožnika na podlagi specialne določbe 113. člena ZDavP-2 ter splošne določbe 243. člena ZIZ.

6. Zato da bi davčni organ lahko predlagal zavarovanje davčnega dolga z vknjižbo zastavne pravice, lahko zahteva določitev deležev in posledično doseže uskladitev zemljiškoknjižnega stanja na nepremičnine, na katero želi vknjižiti zastavno pravico. Podredni tožbeni zahtevek je oblikovan tako, da bo na podlagi sodbe, ko bo postala pravnomočna, lastninska pravica po uradni dolžnosti na stanovanju vpisana na pritožnika na stanovanju do 1/2.

7. Ker ni spora o okoliščini, da je bila lastnina na stanovanju po pomoti vpisana kot skupna lastnina, sledi logičen zaključek, da je stanovanje v solastnini obeh toženih strank, zato je sodišče kot podlago za določitev velikosti deležev pravilno uporabilo določila stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Ker je sodišče svojo odločitev oprlo na domnevo iz 65. člena SPZ, da so deleži solastnikov enaki, pritožnik niti nima interesa za pritožbo, ker ne navaja, da je njegov delež večji od 1/2. Posledično je zato nepopomembno, kolikšen del kupnine za stanovanje je plačala katera od toženih strank.

8. Pritožbena navedba, da je tožeča stranka prvemu tožencu preprečila uskladitev zemljiškoknjižnega stanja, je nedovoljena pritožbena novota, zato se sodišče do nje bo opredeljevalo (337. člen ZPP).

9. Zavarovanja terjatve samo do prvega toženca na celotni nepremičnini, ki ni v izključni lasti prvega toženca, ni mogoče dovoliti. Zavarovanja terjatve tudi ni mogoče dovoliti na nedoločenem deležu prvega toženca ter tožene stranke in ker nista zakonca, je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje, zdaj je tožeča stranka lahko zahtevala določitev deleža prvega toženega na solastnem premoženju, kar ji bo posledično omogočilo vpis zastavne pravice na delež, ki odpade na prvotoženega kot davčnega dolžnika. Davčni organ bo na podlagi izdane sodbe, ki se bo realizirala v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti, vknjižil zastavno pravico na 1/2 stanovanja, ki je predmet te pravde.

10. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Prvotožena stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato je tožeči stranki dolžna plačati stroške za odgovor na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo skladno z odvetniško tarifo, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).