Appeal dismissed; court fees for separate claims in joint trial must be paid individually despite joint hearing.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court rejected the appellant's request to have court fees calculated as a single sum for two separate claims heard together. While the appellant argued that joint trials should result in unified fee assessment based on legal precedent, the court distinguished between attorney fees and state court fees. The court ruled that statutory provisions regarding the joint valuation of claims do not apply to court fees, which must remain separate for each distinct claim regardless of procedural economy.
Legislator headnote
AI generated20. člen Zakona o sodnih taksah; 2. odstavek 19. člen Zakona o sodnih taksah: Court fees for separate claims within a joint trial must be assessed individually, and the principle of economic efficiency in joint hearings does not extend to reducing or merging court fee obligations.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.
[JEDRO]
Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je treba plačati sodno takso (za pritožbo) posebej za sporni zahtevek po tožbi ter posebej za sporni zahtevek po nasprotni tožbi in da ekonomičnost skupnega obravnavanja tožbe in nasprotne tožbe nima ugodnih učinkov za stranke, kar se tiče plačevanja sodnih taks.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožnika zoper svoj plačilni nalog z dne 5. 12. 2016, s katerim je od njega terjalo doplačilo takse za pritožbo, ker jo je odmerilo posebej za sporni del zahtevka po tožbi in posebej za sporni del nasprotne tožbe.
2. Tožnik se je zoper sklep pritožil in predlagal, da ga pritožbeno sodišče spremeni tako, da ugovoru ugodi, opredelil pa je tudi pritožbene stroške. Meni, da bi moralo sodišče odmeriti enotno takso od vsote spornih zahtevkov, pri čemer se sklicuje na 20. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Meni, da to potrjuje tudi besedilo Odvetniške tarife, oz. sodna praksa glede le-te, po katerem prejme odvetnik v primeru tožbe in nasprotne tožbe eno nagrado od vsote njune vrednosti. Tu se sklicuje na odločbi VSK Cp 265/2012 in VSL 646/2013.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. ZST-1 v 20. čl. sicer res določa, da se v istem postopku na isti stopnji vrednosti več spornih predmetov seštejejo, vendar je prvostopenjsko sodišče pravilno razumelo in pojasnilo, da velja to za zahtevke po isti tožbi, sicer pa tožba ohrani svojo samostojnost. Za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta se namreč smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni v ZST-1 določeno drugače (2. odst. 19. čl. ZST). Drži sicer tudi, da oba judikata, ki ju omenja pritožba, navajata, da se za izračun nagrade odvetniku vrednosti spornega predmeta iz tožbe in nasprotne tožbe v primeru skupnega obravnavanja združita v skupno vrednost spornega predmeta. Vendar pa to ne pomeni, da velja enako tudi za sodno takso. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je treba plačati sodno takso (za pritožbo) posebej za sporni zahtevek po tožbi ter posebej za sporni zahtevek po nasprotni tožbi in da ekonomičnost skupnega obravnavanja tožbe in nasprotne tožbe nima ugodnih učinkov za stranke kar se tiče plačevanja sodnih taks.
5. Prvostopenjsko sodišče je tako ravnalo pravilno, ko je tožnika s spornim nalogom pozvalo na doplačilo takse, ki jo je bil pred tem plačal le od vsote obeh omenjenih zneskov. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP), ker pritožnik ni uspel, pa sam krije tudi svoje pritožbene stroške, ki jih je priglasil (1. odst. 154. čl. ZPP).