Administrative court allows free legal aid claim by quashing decision due to incorrect family member count for housing assessment.

I. Tožbi se ugodi, odločba podpredsednice Okrožnega sodišča v Ljubljani, Bpp 2542/2016 z dne 25. 10. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Iz določb ZUPJS izhaja, da se pri ugotavljanju velikosti primernega stanovanja upošteva število oseb, ki imajo na naslovu tega stanovanja stalno prebivališče in na tem naslovu tudi dejansko prebivajo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje, v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Grosupljem, P 9/2016, zaradi plačila odškodnine, uporabnine, vrnitve v prejšnje stanje, izpraznitve in vrnitve stvari ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. V obrazložitvi navaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP za v izreku opredeljeno zadevo. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku, potem ko je Upravno sodišče RS s sodbo I U 1134/2016-11 z dne 27. 9. 2016 odpravilo izdano odločbo tožene stranke (z dne 7. 7. 2016) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

2. Tožena stranka je v ponovljenem postopku tožnika pozvala, da se natančno opredeli oz. navede vse družinske člane, ki živijo s tožnikom v stanovanjski hiši, kjer tožnik dejansko prebiva, se opredeli glede odnosa do polnoletnega sina A.A., za katerega mu je podaljšana roditeljska pravica, ter se izjavi o vseh drugih pomembnih dejstvih in okoliščinah predmetne zadeve. Tožnik je v dopolnitvi vloge navedel, da živi v predmetni nepremičnini skupaj s svojo ženo B.B., sinom C.C., hčerko D.D. ter njunima otrokoma in njenim možem. Za sina, ki mu je priznan status invalida, ima podaljšano roditeljsko pravico. Navedel je tudi, da z nepremičnino ne more prosto razpolagati, saj bi s tem vsi, ki živijo v hiši, ostali brez strehe nad glavo in s tem postali socialni problem. Tožena stranka je v skladu s 1. točko prvega odstavka 10. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) kot tožnikovega družinskega člana upoštevala njegovo ženo B.B., ni pa upoštevala tožnikovega sina C.C. Ob upoštevanju tržne vrednosti nepremičnine, v kateri tožnik živi (podatki GURS), in glede na ugotovljeno uporabno površino navedene nepremičnine (158,2 m2), je zaključila, da premoženje tožnika in njegove družine presega višino mejnega zneska 13.780,00 EUR, kar izključuje njegovo pravico do BPP.

3. Tožnik je vložil tožbo iz tožbenih razlogov nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je v svoji dopolnitvi z dne 17. 10. 2016 toženo stranko jasno seznanil, da živi v hiši na naslovu ..., z njim pa živi žena B.B., njegov huje duševno prizadeti sin C.C., njegova hči D.D., njegov zet E.E. ter njegova mladoletna vnuka, F.F. in G.G. Jasno je navedel, da živi v hiši sedem ljudi. Prav tako je tudi navedel, da njegov huje duševno prizadeti sin, njegova hčerka in zet ter njegova dva vnuka nimajo v lasti nobene druge nepremičnine. Pojasnil je, da z omenjeno hišo oziroma delom hiše, ki naj bi bil za tožnika prevelik, ne more razpolagati, saj bi s tem ustvaril socialni problem za duševno prizadetega sina, hčerko, zeta in dva vnuka. Zato so podani pogoji iz tretjega odstavka 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), saj je tožniku z navedeno hišo razpolaganje omejeno, iz razlogov, ki jih ni sam zakrivil. Tožnik nadalje meni, da je tožena stranka z nepravilno uporabo materialnega prava kršila tudi pravico tožnika in njegovih družinskih članov do osebnega varstva ter dostojanstva iz 21. člena Ustave RS ter pravico do osebnega dostojanstva in varnosti tožnika in njegovih najbližjih iz 34. člena Ustave RS. Določilo ZBPP, ki bi tožnika sililo v prodajo dela hiše, v katerem živi njegov duševno prizadeti sin in hčerka z družino zato, da bi bil upravičen do BPP za sodno varstvo, je v neskladju z Ustavo RS. O vsem tem pa se tožena stranka sploh ni izrekla, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Z hišo, v kateri živi, tožnik dejansko ne more razpolagati.

4. Tožnik nadalje navaja, da je tožena stranka v konkretni zadevi nepopolno oziroma nepravilno ugotovila dejansko stanje. Tožnik je pojasnil, da je njegov sin huje duševno prizadet. Z njim ima tožnik več stroškov. O tem se tožena stranka ni opredelila, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Prav tako v navedenem delu ni popolno ugotovila dejanskega stanja. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, podredno pa predlaga, da sodišče v zadevi odloči samo. Hkrati tudi predlaga, da sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločitvi in njenih razlogih. Navaja še, da iz elektronsko vodene ZK izhaja, da pri predmetni nepremičnini ni vknjižena nobena pravica ali pravno dejstvo, ki omejuje lastninsko pravico na nepremičnini. Tožnik zato lahko s predmetno nepremičnino prosto razpolaga. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka v okviru ugotavljanja tožnikovega finančnega položaja pravilno ugotovila vrednost njegovega premoženja (to je ob upoštevanju pravilnega števila oseb, ki bivajo skupaj s tožnikom v njegovi hiši), saj je tožnikovo prošnjo za BPP zaradi preseganja premoženjskega cenzusa zavrnila.

8. Iz prvega odstavka 13. člena ZBPP izhaja, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Iz prvega odstavka 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) pa izhaja, da premoženje prosilca in njegovih družinskih članov ne sme dosegati niti presegati 13.780,00 EUR, sicer ni upravičen do BPP. Tožena stranka je zaključila, da tožnikovo premoženje presega znesek 13.780,00 EUR. Pri tem se je oprla na 17. člen in 18. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS), saj je ugotovila, da tožnikovo premoženje (ki ga predstavlja vrednost stanovanjske hiše, ob upoštevanju stanovanjske površine nad velikostjo primernega stanovanja) presega omenjeni mejni znesek (13.780,00 EUR). Po presoji sodišča tožena stranka navedenih določb ZUPJS ni uporabila pravilno.

9. Iz prvega odstavka 18. člena ZUPJS izhaja, da se v premoženje med drugim ne štejejo: stanovanje ali stanovanjska hiša, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja. Iz drugega odstavka 17. člena ZUPJS pa izhaja, da se pri ugotavljanju velikosti primernega stanovanja upošteva število oseb, ki imajo na naslovu tega stanovanja stalno prebivališče in na tem naslovu tudi dejansko prebivajo. Primerna velikost stanovanja je 2-kratnik največje površine, določene s predpisom, ki ureja dodelitev neprofitnega stanovanja v najem, pri kateri ni plačila lastne udeležbe in varščine. Če je uporabna površina stanovanja večja od uporabne površine primernega stanovanja, se kot premoženje upošteva razlika med posplošeno tržno vrednostjo tega stanovanja, izračunana po metodologiji množičnega vrednotenja nepremičnin in vrednostjo primernega stanovanja.

10. Čeprav je tožnik pojasnjeval, da v navedeni hiši dejansko živi sedem ljudi, je tožena stranka v tožnikovo premoženje – primerno stanovanje, ki se pri presoji finančnega kriterija ne upošteva, štela zgolj tožnika in njegovo ženo. Zgolj slednjo je namreč štela za tožnikovega družinskega člana. Zato je ob upoštevanju zgolj dveh oseb štela, da je maksimalna površina primernega stanovanja, ki se ne upošteva kot premoženje prosilca, 90m2. Po presoji sodišča tako postopanje tožene stranke ni pravilno. Iz že citiranih določb ZUPJS izhaja, da se pri ugotavljanju velikosti primernega stanovanja upošteva število oseb, ki imajo na naslovu tega stanovanja stalno prebivališče in na tem naslovu tudi dejansko prebivajo. Prav to pa je tožnik v postopku zatrjeval za osebe, za katere je navajal, da dejansko prebivajo v navedeni hiši.

11. V ponovljenem postopku bo zato tožena stranka morala ugotoviti koliko oseb ima na naslovu navedene hiše stalno prebivališče in na tem naslovu tudi dejansko prebiva. Šele na ta način bo ob upoštevanju 17. člena in 18. člena ZUPJS pravilno ugotovila premoženje tožnika, ki se upošteva pri finančnem kriteriju iz prvega odstavka 27. člena ZSVarPre pri odločanju o dodelitvi BPP.

12. Ker je bilo po povedanem dejansko stanje v zadevi nepravilno ugotovljeno, kar je posledično vplivalo na to, da v zadevi ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. točke in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu v ponovni postopek.

13. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti iz pojasnjenih razlogov, se sodišče do vseh ostalih tožnikovih ugovorov niti ni opredeljevalo.

14. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, se tožniku, v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, je po prvem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR.