Administrative court dismisses appeal against free legal aid denial due to family asset exceeding statutory threshold.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da znaša ugotovljeni tožničin mesečni dohodek na družinskega člana 343,72 EUR, skupna vrednost upoštevanega premoženja pa 14.428,00 EUR. Tako ugotovljeni višini mesečnega dohodka na družinskega člana in vrednosti premoženja tožnica ne ugovarja. Tožnica zato po mnenju sodišča ne izpolnjuje predpisanega subjektivnega pogoja za dodelitev BPP.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), ki jo je tožnica vložila dne 13. 7. 2016.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica z obravnavano prošnjo uveljavljala dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku ugotovitve skupnega premoženja. V skladu z določbama 11. in 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) mora biti pri dodelitvi BPP, med drugim, izpolnjen tudi materialni, to je subjektivni pogoj. Tožena stranka, ob navajanju določb ZBPP, Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) in Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS), obrazloži, kako se ugotavlja materialni položaj prosilca, oziroma kakšen je materialni kriterij za dodelitev BPP, to je, da mesečni prihodek prosilca ne sme presegati 577,62 EUR ter da vrednost premoženja, ki se upošteva, ne sme dosegati oziroma presegati 13.862,88 EUR.

3. Po tem, ko je tožena stranka ugotovila, da živi tožnica v gospodinjski skupnosti z dvema otrokoma, ki se šolata in ju je zato treba upoštevati kot družinska člana, je ugotovila, da znaša mesečni dohodek na družinskega člana 334,72 EUR, skupna vrednost upoštevanega premoženja pa 14.428,00 EUR. Glede na navedeno zaključuje, da tožnica ne izpolnjuje subjektivnega pogoja za dodelitev BPP po 13. členu ZBPP, saj ima njena družina premoženje, katerega vrednost presega višino 13.862,88 EUR. Vlogo tožnice je zato zavrnila, ne da bi presojala izpolnjevanje objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP. Prosilec za brezplačno pravno pomoč mora namreč za dodelitev te pomoči, v skladu z določili od 11. do 24. člena ZBPP, kumulativno izpolnjevati oba kriterija.

4. Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu. Odločbo izpodbija iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V tožbi povzema potek celotnega postopka izdaje izpodbijane odločbe ter njeno vsebino. Toženi stranki očita napačno ugotovitev dejanskega stanja glede dohodkov in prejemkov tožnice. Navaja, da je v prošnjo sicer vključila svoja dva otroka, ki sta občasno doma, predvsem sin, vendar pa imata svoje ločeno gospodinjstvo, na kar ni bila pozorna in ju je, zaradi občasnega bivanja doma, prijavila v skupno gospodinjstvo, posledično pa zaradi tega presegla mejo za odobritev BPP, ki pa je v resnici ne presega. Kot dokaz prilaga potrdilo iz gospodinjske evidence, iz katerega izhaja, da je v gospodinjstvu prijavljena sama. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in ji zadevo vrne v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka.

5. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni v ZBPP (tretji odstavek 11. člen ZBPP). Po določbi prvega odstavka 13. člena ZBPP je do BPP upravičena oseba, ki, glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine, brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma nudenja pravne pomoči. Za ugotovitev materialnega položaja prosilca in njegove družine se, kot to predpisujeta prvi in drugi odstavek 14. člena ZBPP, uporabljajo določbe ZUPJS in določbe ZSVarPre o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravic do denarne socialne pomoči. Glede na navedene zakonske določbe, se BPP ne dodeli prosilcu, ki ima premoženje, katerega vrednost dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, to je vrednost 13.862,88 EUR; ki ima osebne avtomobile ali enosledna vozila, ki presegajo vrednost 8.086,68 EUR (18. člen ZUPJS in 27. člen ZSVarPre); oziroma če njegov mesečni dohodek (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člane družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke (drugi odstavek 13. člena ZBPP). Osnovni znesek minimalnega dohodka je določen v 8. členu ZSVarPre in znaša 288,81 EUR, dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka pa 577,62 EUR. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da znaša ugotovljeni tožničin mesečni dohodek na družinskega člana 343,72 EUR, skupna vrednost upoštevanega premoženja pa 14.428,00 EUR, tako ugotovljeni višini mesečnega dohodka na družinskega člana in ugotovljeni vrednosti premoženja pa tožnica ne ugovarja. Tožnica zato tudi po mnenju sodišča ne izpolnjuje predpisanega subjektivnega pogoja za dodelitev BPP.

8. Ugovor tožnice, ki se nanaša na napačno ugotovljeno dejansko stanje glede podatkov o njenih družinskih članih in v posledici tega glede ugotovljenega premoženja, ni utemeljen. V zadevi ni sporno, da je podatke o družinskih članih v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči navedla tožnica sama in za to tudi priložila dokaze. Potrdilo iz gospodinjske evidence, ki ga prilaga tožbi, se nanaša na stanje po izdaji izpodbijane odločbe, to je po stanju dne 21. 10. 2016. Sodišče ga zato pri presojanju o stvari ne more upoštevati, saj se nanaša na stanje po izdaji izpodbijane odločbe, pa tudi sicer so navedbe tožnice, ki se nanašajo na spremembe v njeni gospodinjski skupnosti, tožbena novota, ki jo, v skladu z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sodišče ne sme upoštevati, saj tožnica ne navaja razlogov, zakaj novih dejstev in dokazov ni mogla navesti že v postopku pred izdajo izpodbijanega upravnega akta.

9. Glede ostalih tožbenih navedb sodišče v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in, da bi se izognilo ponavljanju, zato dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

10. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, izpodbijani upravni akt pa je utemeljen na zakonu.

K točki II izreka:

11. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.