Court dismisses appeal where majority co-owner repairs needed for public sewer connection without unanimous consent.

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) ter dopolnilna sodba potrdita.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Materialnopravno pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da dela, ki jih je v solastni hiši pravdnih strank ob priključitvi na javno kanalizacijsko omrežje izvedla toženka, sodijo med posle rednega upravljanja. Po drugem odstavku 67. člena SPZ za takšne posle ni potrebno soglasje vseh solastnikov, ampak le tistih, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico vrednosti stvari.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka sama ali po izvajalcu na lastne stroške v kopalnici stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše na K. 10 v K. sanirati steno kopalnice tako, da pritrdi odpadle ploščice na steno kopalnice. Zavrnilo pa je zahtevek, naj toženka odstrani zunanjo kanalizacijsko odtočno cev, ki poteka po zunanji steni hiše, izvede povezavo odtoka iz kopalnice na enak način kot prej, horizontalni razvod odtočnih cevi na enem mestu priključi na zbirno vertikalno kanalizacijsko cev in sanira odprtino v kopalnici. Tožnikoma je naložilo, da morata toženki povrniti 780,03 EUR stroškov postopka z obrestmi.

2. Na predlog tožnikov je sodišče izdalo še dopolnilno sodbo, s katero je zavrnilo tudi zahtevek, da se je toženka v bodoče dolžna vzdržati vseh dejanj, s katerimi bi posegla v lastninsko pravico solastnikov nepremičnine parc. št. 2 k. o. X.

3. Tožnika sta se pritožila zoper obe sodbi. Predlagata njuno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sklicujeta se na vse zakonske pritožbene razloge. Menita, da izpodbijanih sodb zaradi njune pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti. Vztrajata, da napeljava novega kanalizacijskega omrežja na nepremičnini ni posel rednega upravljanja, čeprav je občinski odlok določil obvezno priključitev na kanalizacijsko omrežje. Tudi prejšnji hišni kanalizacijski sistem s priklopom na greznico je omogočal redno obratovanje stavbe. Toženka za izvršena dela ni pridobila ustreznega soglasja. Tožnica, ki je dela dovolila, je solastnica le 1/6 nepremičnine. Poleg tega za priklop na javno kanalizacijsko omrežje ni bilo potrebno razbijanje fasade po celi dolžini severne stene, saj bi se lahko skupna cev, ki je bila prej speljana v greznico, enostavno priključila na javno kanalizacijsko omrežje, s katerim upravlja občina. Za spremembo zunanjosti stavbe in povsem drugačno notranjo hišno kanalizacijo bi bilo potrebno soglasje vseh solastnikov. Celo izvedenec je ugotovil, da nova zunanja odtočna cev predstavlja poseg v dosedanjo kanalizacijsko napeljavo. Rekonstrukcija fasade je zdaj veliko zahtevnejša. Napačen je tudi izrek o stroških postopka. Sodišče ni upoštevalo, da je toženka izpolnila zahtevek šele med pravdo.

4. Toženka v odgovoru na pritožbi predlaga njuno zavrnitev. Poudarja, da sta ji tožnika stroške postopka že povrnila, izvedbi del, ki jih toženki nalaga sodba, pa sta se izrecno odrekla in napovedala, da bosta celotno steno kopalnice odstranila.

5. Tožnika v repliki na toženkin ugovor vztrajata pri svojih pritožbenih trditvah.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo jasne in izčrpne dejanske in pravne razloge, ki omogočajo celovit pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe. Posplošen pritožbeni očitek o „odsotnosti obrazložitve zgornje in spodnje premise sodniškega odločanja“ je brez podlage. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana, prav tako ne kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva, saj sta jo tožnika z vloženima pritožbama v polni meri izkoristila.

8. Materialnopravno pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da dela, ki jih je v solastni hiši pravdnih strank ob priključitvi na javno kanalizacijsko omrežje izvedla toženka, sodijo med posle rednega upravljanja. Z njim se po tretjem odstavku 67. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) zagotavljata obratovanje in vzdrževanje stvari za doseganje njenega namena. Po drugem odstavku 67. člena SPZ za takšne posle ni potrebno soglasje vseh solastnikov, ampak le tistih, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico vrednosti stvari. Sodišče prve stopnje se je namreč po dokazovanju z izvedencem prepričalo, da je šlo v obravnavanem primeru za investicijska vzdrževalna dela, katerih posledica je funkcionalna izboljšava objekta. Takšna dela predstavljajo redno upravljanje stvari. Kar naj bi po mnenju tožnikov pomenilo poseg v njuno solastninsko pravico, je bil v resnici ukrep, ki je bil potreben in smiseln za ohranitev solastne nepremičnine v njeni funkciji, s tem pa v interesu vseh solastnikov, tudi obeh tožnikov.

9. Toženka z izvršenimi deli ni posegla v konstrukcijo objekta. Drugačna pritožbena trditev nima opore v izvedenih dokazih. Delno drugačen videz objekta na mestu, kjer je cev speljana po fasadi, predstavlja le nebistveno spremembo zunanjosti, za katero tožnika doslej nista trdila, da jima onemogoča ali otežuje rabo solastne stvari, niti da ju ovira pri izvrševanju njune lastninske pravice. Šele v pritožbi sta začela omenjati, da bo poslej rekonstrukcija fasade zahtevnejša. Gre za nedopustno pritožbeno novoto, ki je po prvem odstavku 337. člena ZPP pri odločanju o pritožbi ni mogoče upoštevati. Tožnika namreč niti poskušata ne pojasniti, zakaj tega dejstva brez svoje krivde nista mogla uveljavljati v postopku na prvi stopnji.

10. Sodišče prve stopnje je po navedenem pravilno zaključilo, da tožnika po 99. in 100. členu SPZ nista upravičena do zahtevane zaščite pred vznemirjanjem. Toženka ni ravnala protipravno, čeprav se je spornih del lotila brez izrecnega tožnikovega soglasja. Predvsem pa izvršena dela ne pomenijo pravno priznanega vznemirjanja solastninske pravice, ker tožnikov sporne spremembe na solastni hiši dejansko ne ovirajo pri izvrševanju njune lastninske pravice. To pomeni, da je bila zavrnitev njunega tožbenega zahtevka (v izpodbijanem delu) utemeljena.

11. Tožnika neupravičeno nasprotujeta tudi odločitvi o stroških prvostopenjskega postopka. Njun uspeh v pravdi je bil v resnici neznaten, zato morata toženki po tretjem odstavku 154. člena ZPP povrniti vse njene potrebne pravdne stroške. Njuna pritožbena trditev, da je toženka tožbeni zahtevek izpolnila šele med pravdo, pa je ostala v pritožbi povsem neobrazložena in je zato ni mogoče upoštevati.

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni bilo uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, je sodišče druge stopnje obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani sodbo in dopolnilno sodbo.

13. Tožnika glede na svoj pritožbeni neuspeh nista upravičena do povračila pritožbenih stroškov, medtem ko toženka z odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbah. Pravdni stranki morata zato svoje pritožbene stroške kriti sami (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).