Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep I Cpg 1340/2016 ECLI:SI:VSLJ:2016:I.CPG.1340.2016 AI generated

Appeal dismissed; closing account alone insufficient to prove asset concealment for provisional seizure order.

Case Number VSL sklep I Cpg 1340/2016
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the creditor's appeal against the first-instance rejection of a provisional seizure order. The creditor failed to demonstrate that closing the debtor's foreign account alone constituted evidence of asset concealment or that enforcement would be significantly hindered. Consequently, the court upheld the lower court's decision, emphasizing that the burden of proof regarding the necessity of the seizure rests entirely on the applicant.

Legislator headnote

AI generated

270. člen ZIZ; 272. člen ZIZ: Closing a transaction account alone is insufficient to establish the danger of asset concealment required for a provisional seizure order; the creditor must positively prove the risk that enforcement will be hindered.

Keywords

AI generated
provisional seizure order asset concealment closing transaction account burden of proof enforcement risk property rights interference ZIZ enforcement

Cited Legislation

AI generated

Cited Case Law

AI generated
VSL III Ip 2764/2015
Sklicevanje tožeče stranke na sklep VSL III Ip 2764/2015 z dne 5.
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Zaprtje transakcijskega računa v Republiki Sloveniji, preko katerega je tožena stranka poslovala, samo po sebi še ne zadošča za ugotovitev, da tožena stranka skriva svoje premoženje ali razpolaga z njim na način, da bo uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena.

Ker tožeča stranka razen dejstva, da ji tožena stranka terjatve ni plačala in da je zaprla svoj transakcijski račun, ni podala nobenih trditev o dolgovih tožene stranke in tudi ne o njenem premoženju oziroma skrivanju premoženja pred upniki v RS, verjetnosti obstoja nevarnosti, da bo zaradi ravnanja tožene stranke uveljavitev njene terjatve onemogočena ali otežena, ni uspela izkazati.

Poseg v lastninsko pravico z omejitvijo razpolaganja sam po sebi ni nedopusten, vendar pa je za tovrstni poseg trditveno in dokazno breme v zvezi z dejstvom, da obstoji potreba po zavarovanju upnikovega interesa, da bo njegova terjatev poplačana s posegom v lastninsko pravico dolžnika, na strani upnika.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za zavarovanje z začasno odredbo, s katero bi toženi stranki prepovedalo kakršnokoli obremenitev oziroma odtujitev idealnega solastnega deleža do 1/400 nepremičnin z ID znakom 000, 001, 002, 003 in 004 ter odredilo zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve solastnega deleža do 1/400 navedenih nepremičnin v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani.

2. Tožeča stranka je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, naj pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču, ki naj v nadaljevanju predlogu za izdaje začasne odredbe ugodi in izda ustrezni sklep, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo je, da je tožeča stranka kot upnik z verjetnostjo izkazala obstoj vtoževane denarne do tožene stranke kot dolžnika iz naslova plačila za opravljeno delo po gradbeni pogodbi. Ni pa tožeča stranka z verjetnostjo izkazala obstoja nadaljnje predpostavke za izdajo začasne odredbe, to je nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Zavzelo je še stališče, da je sklicevanje tožeče stranke, da z izdano začasno odredbo tožena stranka gotovo ne bo utrpela hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale njej, v obravnavanem primeru brezpredmetno, saj se tožeča stranka v zvezi z izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve ne more sklicevati na predpostavke, ki veljajo za zavarovanje nedenarne terjatve (3. alineja drugi odstavek 272. člena ZIZ).

5. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da zaprtje transakcijskega računa v Republiki Sloveniji, preko katerega je tožena stranka poslovala, samo po sebi še ne zadošča za ugotovitev, da tožena stranka skriva svoje premoženje ali razpolaga z njim na način, da bo uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena.

6. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tožeča stranka ni podala nobenih trditev o ostalem premoženju tožene stranke ter ravnanju tožene stranke z njim in tudi ne trditev, da naj ostalo premoženje tožene stranke ne bi zadoščalo za poplačilo terjatve tožeče stranke. Zmotne so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ presojalo bistveno prestrogo. Prevladujoče stališče sodne prakse v zvezi z nevarnostjo, ki mora biti izkazana po drugem odstavku 270. člena ZIZ je, da mora upnik izkazati nevarnost, ki je v tem, da dolžnik skriva ali kako drugače razpolaga s premoženjem. Zgolj zaprtje transakcijskega računa pa ni zadosten indic, ki bi kazal na obstoj navedene subjektivne nevarnosti. Sklicevanje tožeče stranke na sklep VSL III Ip 2764/2015 z dne 5. 8. 2015 zato ne more biti uspešno.

7. Trditveno in dokazno breme za izkaz verjetnosti obstoja subjektivne predpostavke je bilo v obravnavanem primeru na tožeči stranki. Ta pa tudi v pritožbi ni določno navedla, zakaj zaprtje transakcijskega računa v tujini kaže na skrivanje premoženja tožene stranke. Ker tožeča stranka razen dejstva, da ji tožena stranka terjatve ni plačala in da je zaprla svoj transakcijski račun, ni podala nobenih trditev o dolgovih tožene stranke in tudi ne o njenem premoženju oziroma skrivanju premoženja pred upniki v RS, verjetnosti obstoja nevarnosti, da bo zaradi ravnanja tožene stranke uveljavitev njene terjatve onemogočena ali otežena, ni uspela izkazati.

8. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine za lastnika pomeni le neznatno škodo. Poseg v lastninsko pravico z omejitvijo razpolaganja sam po sebi ni nedopusten, vendar pa je za tovrstni poseg trditveno in dokazno breme v zvezi z dejstvom, da obstoji potreba po zavarovanju upnikovega interesa, da bo njegova terjatev poplačana s posegom v lastninsko pravico dolžnika, na strani upnika. Dejstvo, da je tožeča stranka lastnik samo 1/400 solastnega deleža pri nepremičninah o višini škode, ki naj bi jo tožena stranka utrpela s prepovedjo obremenitve in odtujitve, ne pove ničesar. S trditvami, da je odtujitev solastnega deleža do 1/400 celote v lasti tožene stranke bržkone malo verjetna, pa je prišla tožeča stranka sama s sabo v nasprotje. Če je odtujitev malo verjetna, potem izdaja začasne odredbe ne bi imela nobenega smisla. Tudi trditve o morebitnem prenosu premoženja na hčerinske družbe pa niso dovolj konkretizirane, da bi tožeča stranka z njimi lahko izkazala obstoj zatrjevane nevarnosti za poplačilo svoje terjatve.

9. Tožeča stranka po oceni pritožbenega sodišča ni uspela izkazati subjektivne predpostavke iz drugega in tretjega odstavka 270. člena ZIZ.

10. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 15. členom ZIZ) je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ).