Court partially allows appeal by reducing court costs for surety due to double counting of enforcement fees.

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih tožena stranka dolguje tožeči stranki, zniža za 143,84 EUR (na 1.565,75 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Čeprav toženec v skladu s 3. odstavkom 1019. člena OZ odgovarja za izpolnitev solidarno z glavnim dolžnikom, nista v pravni skupnosti, saj njuna obveznost ne izvira iz skupnega dolga. Glavni dolžnik namreč odgovarja upniku na podlagi pravnega razmerja, iz katerega izvira glavni dolg, porok pa na podlagi poroštvene izjave. Ne gre torej za isto terjatev.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe z dne 8. 5. 2014, nato pa razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 155344/2012 z dne 17. 10. 2012, po katerem toženec dolguje tožnici 18.518,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2012 do plačila ter 237,48 EUR izvršilnih stroškov z obrestmi. Poleg tega je tožencu naložilo, da mora tožnici povrniti še 1.709,59 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo prve sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec soglaša, da se je zavezal poravnati obveznost kot solidarni porok. Vztraja pa, da lahko upnik v takem primeru terja bodisi glavnega dolžnika bodisi poroka, ali oba hkrati. Tožnica je v nasprotju z zakonom zahtevala izpolnitev celotne obveznosti tako od glavnega dolžnika kot od poroka, vendar ne hkrati, temveč ločeno, od vsakega posebej. Po toženčevem prepričanju bi lahko vložila le eno tožbo z zahtevkom za solidarno izpolnitev obveznosti. Ker se solidarnost dolžnikov ne domneva, mora biti jasno opredeljena v izreku sodbe. V nasprotnem primeru bi tožnica za isto terjatev pridobila dve pravnomočni sodbi in bi lahko izterjala celotno terjatev tako od glavnega dolžnika kot od solidarnega poroka. Dolžnika se v izvršilnem postopku ne bi mogla več uspešno sklicevati na dejstvo, da je drugi dolžnik terjatev poplačal, saj ne bi šlo več za eno, ampak za dve samostojni terjatvi. Tožnica je z vložitvijo tožbe zoper glavnega dolžnika izgubila možnost vložiti ločeno tožbo zoper toženca kot solidarnega poroka, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Poleg tega je napačno odmerilo pravdne stroške. Nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine se namreč všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Opozarja na judikate, iz katerih izhaja, da sta glavni dolžnik in solidarni porok samostojni stranki, zato je upniku prepuščena izbira, ali ju bo tožil v isti ali v ločenih pravdah.

4. Pritožba je delno utemeljena le glede odločitve o stroških postopka, sicer pa ni utemeljena.

5. Toženec se je v poroštveni izjavi zavezal tožnici kot porok in plačnik za obveznost družbe L. Podlaga in višina tožničine terjatve med pravdnima strankama nista bili sporni. Pač pa toženec še v pritožbi vztraja pri svojem ugovoru, da tožnica, ki je že dosegla pravnomočno sodbo zoper glavnega dolžnika, ne more več s posebno tožbo terjati za plačilo tudi toženca kot poroka.

6. Navedeno toženčevo stališče je materialnopravno zmotno. Čeprav toženec v skladu s tretjim odstavkom 1019. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odgovarja za izpolnitev solidarno z glavnim dolžnikom, nista v pravni skupnosti, saj njuna obveznost ne izvira iz skupnega dolga. Glavni dolžnik namreč odgovarja upniku na podlagi pravnega razmerja, iz katerega izvira glavni dolg, porok pa na podlagi poroštvene izjave. Ne gre torej za isto terjatev. Upoštevaje 395. člen OZ, je porok prost svoje obveznosti šele takrat, ko je glavni dolg v celoti poravnan. Kumulacija ali vrstni red uveljavljanja solidarne obveznosti v zakonu nista predpisana. Če torej upnik lahko terja bodisi glavnega dolžnika bodisi poroka, ali oba hkrati, kot poudarja pritožba, potem je jasno, da lahko vloži skupno tožbo zoper oba ali samostojno tožbo zoper vsakega od njiju. Tudi v prvem primeru pa sta glavni dolžnik in porok le navadna sospornika. Res se solidarnost ne domneva, zato mora tožnik že v tožbenem zahtevku predlagati solidarno plačilo, sicer se obveznost oziroma terjatev deli na enake dele. To pravilo, ki ga izpostavlja judikat(1), na katerega se sklicuje pritožba, pa velja le za primere sosporništva (na aktivni ali pasivni strani) in ne za obravnavano zadevo, kjer je tožen samo porok kot eden od solidarnih dolžnikov. Sodišče prve stopnje torej ni bilo dolžno v izreku izpodbijane sodbe navesti, da toženec za plačilo tožničine terjatve odgovarja solidarno z glavnim dolžnikom, sploh ker ta ni stranka tega postopka. Odveč pa je tudi toženčeva bojazen, da bo tožnica lahko poplačana dvakrat, ker bo razpolagala z dvema izvršilnima naslovoma, enim zoper glavnega dolžnika in drugim zoper poroka. Toženec niti ne navaja, da je glavni dolžnik morebiti že poravnal tožničino terjatev. Potemtakem toženčeva obveznost še ni ugasnila. Kot mu je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi se toženec na dejstvo, da je bila tožničina terjatev plačana, lahko uspešno skliceval v izvršilnem postopku. Gre za ugovorni razlog iz 8. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki ga je pod določenimi pogoji mogoče uveljavljati tudi po izteku roka za ugovor, vse do konca izvršilnega postopka (56. člen ZIZ).

7. Odločitev o glavni stvari je torej pravilna in zakonita, saj niti zatrjevani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani.

8. Toženec pa utemeljeno nasprotuje višini nadaljnjih pravdnih stroškov, ki mu jih je naložilo sodišče prve stopnje. Te stroške je sicer odmerilo v skladu s Taksno in Odvetniško tarifo, le da je spregledalo, da je treba nagrado za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteti v nagrado za postopek na prvi stopnji (tar. št. 3100). Prva nagrada znaša 117,90 EUR (tar. št. 3460), skupaj z 22 % DDV (tar. št. 6007) pa 143,84 EUR. Za ta znesek, ki je sicer že zajet v izvršilnih stroških, je treba znižati znesek nadaljnjih pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je zato ob pravilni uporabi materialnega prava stroškovno odločitev v navedenem obsegu spremenilo na podlagi pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

9. Toženec mora svoje pritožbene stroške kriti sam. S pritožbo je dosegel le delno spremembo odločitve o stroških prvostopenjskega postopka, ki so stranska terjatev in se pri presoji pritožbenega uspeha ne upoštevajo. Tožnica pa s svojim odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi, zato ni upravičena do povračila stroškov za odgovor, saj ti niso bili smotrni (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

Op. št. (1): Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 540/2008 z dne 26. 2. 2009