Court reduces damages for mental pain and fear by correcting excessive weight given to subjective suffering.

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

a.) v II. in III. točki izreka tako, da se odškodnina, ki jo mora tožena stranka plačati tožeči stranki, zniža za 3.750,00 EUR (na 11.700,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2013 in se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne;

b.) v IV. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki, zniža za 798,08 EUR (na 915,93 EUR).

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 423,75 EUR.

[JEDRO]

Presoja odmere odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strah.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za plačilo 2.200,00 EUR z obrestmi, nato pa razsodilo, da mora toženka plačati tožnici odškodnino v znesku 15.450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2013 dalje. Zahtevek za plačilo preostalih 1.350,00 EUR z obrestmi je zavrnilo. Nazadnje je toženki naložilo, da mora tožnici povrniti tudi 1.714,01 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila toženka, ki izpodbija odločitev o prisojeni odškodnini nad zneskom 11.700,00 EUR in odločitev o stroških postopka. Sodišču druge stopnje predlaga ustrezno spremembo sodbe in se pri tem sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne bi smela presegati zneska 5.000,00 EUR, odškodnina za strah pa ne zneska 1.400,00 EUR. Tožnica namreč po ugotovitvi izvedenca lahko opravlja vse aktivnosti kot pred poškodbo, vendar težje in s povečanim naporom. Opustila je le rekreativno hojo s palicami. V obravnavanem primeru je šlo za lažjo prometno nezgodo. Tožnica je zdravniško pomoč iskala šele naslednjega dne. Tudi tožničine poškodbe so bile relativno lahke in niso ogrožale njenega življenja. Prisojena odškodnina je glede na sodno prakso v primerljivih primerih pretirana.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse bistvene okoliščine obravnavanega škodnega primera, vendar je pri odmeri odškodnine nekaterim pripisalo preveliko težo. Toženka v pritožbi upravičeno izpostavlja dejstvo, da je tožnica v nezgodi utrpela sorazmerno lahke poškodbe (nateg vratnih mišic, udarnino prsnega koša in delni izpah v desnem sklepu med ključnico in prsnico). Samo zadnja poškodba med naštetimi je trajno okvarila tožničino zdravje, saj njenih posledic, kljub dokaj dolgemu zdravljenju, ni bilo mogoče v celoti odpraviti.

Zaradi nastanka sklepne deformacije tožnico zdaj redno boli desna rama pri obremenitvah desne roke, predvsem pri gibanju in dvigu roke nad horizontalo. Brez dvoma je zato tožničina življenjska aktivnost v določeni meri okrnjena. Tožnica namreč po poškodbi le s težavo opravlja napornejša gospodinjska dela, kot so: obešanje zaves, pomivanje oken, čiščenje in pospravljanje na višini, nošenje težjih predmetov in podobno. Gotovo je tožnica, ki zaradi opisanih omejitev duševno trpi, upravičena do ustreznega denarnega zadoščenja. Pri tem pa je treba upoštevati, da je odškodnina za njene sedanje in bodoče telesne bolečine, ki so posledica opisane okvare, že zajeta v znesku 7.500,00 EUR, ki ji ga je sodišče prve stopnje prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

Višina odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa mora ustrezati obsegu oškodovankine funkcionalne prizadetosti ter stopnji in trajanju njenih s tem povezanih duševnih bolečin. Prisojena odškodnina v višini 7.750,00 EUR za to obliko tožničine nepremoženjske škode, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pretirana. Toženka se utemeljeno sklicuje na mnenje izvedenca medicinske stroke, da je poškodba tožnici pustila le lažje omejeno gibljivost desnega ramenskega sklepa. Poleg tega tožnica, ki je bila ob nezgodi stara 51 let, ni zaposlena in je zato zaradi posledic poškodbe ovirana le pri delu v gospodinjstvu, in še to samo pri nekaterih opravilih.

Morebitnega prikrajšanja pri izrabi prostega časa tožnica ni zatrjevala. Res bo tožnica trpela vse življenje, vendar njene duševne bolečine, gledano objektivno, ne presegajo lahke stopnje. Namen odškodnine za to škodo bi glede na njen obseg bilo mogoče doseči že z zneskom 5.000,00 EUR, ki ga predlaga toženka v pritožbi. Individualne posebnosti oškodovanke oziroma njeno morebitno večjo občutljivost je pri odmeri odškodnine dopustno upoštevati le v razumnih okvirih.

6. Sodišče prve stopnje je tožnici za prestani strah prisodilo 2.400,00 EUR. V navedenem znesku je zajeto le zadoščenje za (sekundarni) strah, ki ga je tožnica trpela zaradi negotovega izida svojega zdravljenja. Pritožbeni dvom o obstoju primarnega strahu, ki naj bi ga tožnica doživela ob škodnem dogodku, je torej odveč. Po ugotovitvi izpodbijane sodbe je bil tožničin sekundarni strah srednje stopnje, trajal pa je dalj časa, upoštevaje izvedensko mnenje, do zaključka fizikalne terapije v decembru 2011, torej približno sedem mesecev. Ker zapleti, ki so se pojavili med zdravljenjem tožničine desne rame, glede na njihovo naravo in težo niso bili tako resni, da bi lahko bistveno ogrozili tožničino zdravje, je utemeljen pritožbeni očitek, da je prisojena odškodnina iz tega naslova pretirana, saj bistveno odstopa od odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za strah drugim oškodovancem v podobnih primerih. Toženka ima zato prav, kot trdi, da odškodnina za tožničin strah glede na njegovo stopnjo in trajanje ne bi smela preseči 1.400,00 EUR.

7. Pritožbeni preizkus je torej pokazal, da je sodišče prve stopnje za svojo odločitev izbralo ustrezno materialnopravno podlago. V izpodbijani sodbi se pravilno sklicuje na 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ) ter na načeli individualizacije odškodnine in njene objektivne pogojenosti. Po presoji pritožbenega sodišča pa navedenih dveh temeljnih načel ni ustrezno uravnovesilo. Prevelik pomen je namreč pripisalo tožničinemu subjektivnemu doživljanju duševnih bolečin in strahu, premalo pa je upoštevalo druge podobne primere nepremoženjskih škod, v katerih sodišča po ustaljeni sodni praksi oškodovancem prisojajo nižje odškodnine. Utemeljen je zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje ugodilo toženkini pritožbi in na podlagi pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) prvo sodbo spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino ustrezno znižalo.

9. Sprememba prve sodbe je v skladu z drugim odstavkom 165. členom ZPP terjala tudi novo odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Tožnica je po znižanju odškodnine v pravdi uspela s 70 %, toženka pa s 30 %. Odmeri pravdnih stroškov, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo na podlagi taksne in odvetniške tarife, pritožba obrazloženo ne oporeka. Ker so v celoti tožničini stroški po ugotovitvi izpodbijane sodbe znašali 2.006,21 EUR in toženkini 1.628,05 EUR, bi morala glede na doseženi uspeh toženka povrniti tožnici 1.404,35 EUR, tožnica pa toženki 488,42 EUR. Toženka torej po medsebojnem pobotanju dolguje tožnici na račun stroškov prvostopenjskega postopka 915,93 EUR oziroma za 798,08 EUR manj, kot ji je naložilo sodišče prve stopnje. V tem obsegu je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev o stroških, ki jo vsebuje izpodbijana sodba.

10. Ker je toženka s pritožbo v celoti uspela, je upravičena tudi do povračila svojih pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti obsegajo: plačano sodno takso za postopek o pritožbi (225,00 EUR) in nagrado za postopek (v priglašeni višini 198,75 EUR). Skupaj ji tožnica iz tega naslova dolguje 423,75 EUR. Svoje stroške za odgovor na pritožbo pa mora kriti sama, ker glede na izid pritožbenega postopka niso bili smotrni (prvi odstavek 155. člena ZPP).