Legislator Case Law & Legislation
VSL sodba II Cp 718/2015 ECLI:SI:VSLJ:2015:II.CP.718.2015 AI generated

Co-ownership transfer upheld; co-owner's free disposal of share valid despite division dispute.

Case Number VSL sodba II Cp 718/2015
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court dismissed the appeal against a first-instance judgment that rejected a claim for the nullity of a gift contract. The appellant argued that the contract's terms preventing the transfer of a specific building floor during a partition process were invalid and violated good faith. The court ruled that co-owners have the legal right to freely dispose of their shares and that contractual terms restricting this right between parties do not bind third parties or invalidate the transfer itself.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o nepremičninah; Zakon o pogodbenem pravu: Co-owners retain the right to freely dispose of their shares, and contractual restrictions on such disposal between parties do not constitute grounds for nullity or violate the principle of good faith.

Keywords

AI generated
co-ownership disposition gift contract nullity partition of property good faith principle third party binding contractual restrictions property law

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Zakonske podlage, ki bi solastniku prepovedala razpolagati s svojim solastniškim deležem, pa čeprav je predmet solastnine v postopku delitve, ni. Uvodne pogodbene ugotovitve, da se prenaša točno določen del nepremičnine (4. etaža hiše), erga omnes nimajo nikakršnega učinka (nezmožnost izpolnitve te uvodne pogodbene določbe je stvar inter partes in ustvarja zahtevke le med njima), zato tožnik z zahtevkom na ničnost darilne pogodbe iz tega razloga ne more uspeti. Ker solastnik lahko prosto razpolaga s svojim solastniškim deležem, kar je s sporno pogodbo storil tudi prvi toženec, tako ravnanje (ki ima zakonsko oporo in ne nasprotuje nobenemu prisilnemu predpisu) ne nasprotuje načelu vestnosti in poštenja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe ter neveljavnost vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter tožeči stranki naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka v višini 2.252,00 EUR.

2. Tožnika v pravočasni pritožbi kot bistveno navajata, da je sodišče zmotno razlagalo vsebino uvodnih določil sporne darilne pogodbe kot pravno nezavezujoč del, ki ne ustvarja novih pravnih razmerij ter napačno uporabilo določbe OZ glede razlage pogodb ter podalo napačno oceno glede izpovedb strank in nepravilno opredelilo kavzo pogodbe, ki je po mnenju pritožnika nedopustna - onemogočanje delitve nepremičnine v naravi ter onemogočanje poplačila upnika v izvršilnem postopku. Prvostopenjsko sodbo graja po posameznih vsebinskih sklopih, ki jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo povzemalo, temveč se bo do njih opredelilo v nadaljevanju te obrazložitve. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženci na vročeno pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ničnost pravnega posla je skrajna sankcija. Pogodbo je treba, če je le mogoče, v skladu z načelom pacta sunt servanda, vzdržati v veljavi. Pravni red teži k ohranitvi pravnih poslov, zato je nična le pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali družbeni morali, pa še to zgolj takrat, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Tožnika uveljavljata ničnost darilne pogodbe med prvim tožencem in tretjo toženko iz več razlogov: 1., ker naj bi bil predmet nemogoč in nedopusten, 2., ker pogodba nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, 3., zaradi nedopustnega nagiba pogodbenikov, in 4., ker je prvi toženec tožnikov dolžnik in gre za izigravanje upnika.

6. Odločitev prvostopenjskega sodišča o razlagi pogodbe je pravilna. Z njo je darovalec na obdarovanko prenesel lastninsko pravico v skladu s svojim lastništvom (točneje: solastniški delež na nepremičnini, ki ga je imel dotlej v solasti s tožnikom). Taka je tudi intabulacijska klavzula. Vsak solastnik lahko s svojim idealnim deležem prosto razpolaga. Zakonske podlage, ki bi prvemu tožencu prepovedala razpolagati s svojim solastniškim deležem, pa čeprav je predmet solastnine v postopku delitve, ni. Četudi bi bila, bi bila očitno protiustavna, zato so vsi pritožbeni očitki v tej smeri brezpredmetni. Uvodne pogodbene ugotovitve, da se prenaša točno določen del nepremičnine (4. etaža hiše), erga omnes nimajo nikakršnega učinka (nezmožnost izpolnitve te uvodne pogodbene določbe je stvar inter partes in ustvarja zahtevke le med njima), zato tožnik z zahtevkom na ničnost darilne pogodbe iz tega razloga ne more uspeti. Ker solastnik lahko prosto razpolaga s svojim solastniškim deležem, kar je s sporno pogodbo storil tudi prvi toženec, tako ravnanje (ki ima zakonsko oporo in ne nasprotuje nobenemu prisilnemu predpisu), tudi po oceni pritožbenega ne nasprotuje načelu vestnosti in poštenja.

7. Zaključek sodišča prve stopnje o namenu pogodbenih strank pri sklepanju sporne pogodbe je pravilen. Pritožbeno sodišče poudarja, da nedopustnega nagiba pogodbenikov ni mogoče utemeljevati zgolj s trditvami o dalj časa trajajočem sporu med pravdnima strankama. Pritožbene navedbe glede napačne dokazne ocene izpovedb tožencev v tem delu so pavšalne in nekonkretizirane (o tem pritožbenem očitku glej tudi 8. in 9. točko te obrazložitve). Prav tako nedopustnost namena pogodbenih strank ne more izhajati iz dejstva, da sta pravdni stranki ena proti drugi udeleženi v več sodnih sporih. Tožeča stranka ni zadostila dokaznemu ter trditvenemu bremenu, ki bi zadoščalo za sklep, da je namen pogodbe nedopusten.

8. Glede na izvedeni dokazni postopek prav tako ni možno napraviti zaključka, da je tožena stranka želela onemogočiti oziroma je onemogočila delitev v naravi ter onemogočiti poplačilo upnika v izvršilnem postopku. Glede poplačila upnika je prvostopenjsko sodišče pravilno izpostavilo drugačno ustrezno pravno varstvo - Paulijansko tožbo. Prenos solastniškega deleža s prvega toženca na tretjo toženko pa ne onemogoča same delitve v naravi in zaradi sklenjene darilne pogodbe tožeča stranka v postopku delitve ne bo v nič slabšem položaju, kot je bila pred njim. Tožnik že pred sklenitvijo ni imel v posesti 4. etaže solastne nepremičnine (to je že prej posedovala tretja toženka), torej sam zaradi sporne pogodbe ne bo imel nič manjšega interesa za pridobitev določenih deležev v naravi. Sicer pa lahko nepravdno sodišče v postopku delitve upošteva vse okoliščine primera, tudi te, ki tvorijo tožbeno podstat te tožbe, a ne morejo pripeljati do pravne posledice, ki jo zatrjuje tožeča stranka – ničnosti darilne pogodbe. Ker trditve v tem delu ne morejo utemeljevati tožbenega zahtevka, sodišču prve stopnje v delu dokazov (zaslišanje tožnikov) ni bilo treba oceniti, kar očita pritožba.

9. Predložitev novih dokazov v pritožbi (6. točka pritožbe), s katerimi so podkrepljena pritožbena izvajanja, predstavlja nedovoljeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki je pritožbeno sodišče ne more in ne sme upoštevati. Očitek pod 2. točko pritožbe ni utemeljen, ker iz nadaljevanja obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhajajo solastniški deleži, kot jih je zatrjevala tožeča stranka.

10. Pritožbeni razlogi niso podani, v sodbi pa tudi ni pomanjkljivosti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato stranka krije pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).