Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep I Cp 1791/2015 ECLI:SI:VSLJ:2015:I.CP.1791.2015 AI generated

Appeal dismissed; interim order rejection after main claim dismissal does not bar new interim request.

Case Number VSL sklep I Cp 1791/2015
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Court of Appeal dismissed the appeal against the first-instance court's rejection of the plaintiff's interim measure request. The plaintiff argued that the main claim dismissal precluded a substantive review of the interim measure, claiming a procedural violation. The court held that the effect of a ruling rejecting an interim measure request lasts only until the main judgment becomes final, allowing a new request after the main claim is dismissed.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o postopku v civilnih zadevah (ZPP) in Zakon o izvrševanju in zapadajočih terjateh (ZIZ); Pravnomočna odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe v zadevi, v kateri je bila tožba zavržena, ne predstavlja ovire za nov postopek.

Keywords

AI generated
interim measure request dismissed main claim res judicata bar procedural violation civil procedure law

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V primeru zavrženja tožbe ali zavrnitve tožbenega zahtevka lahko traja učinek pravnomočnosti zavrnilnega sklepa o začasni odredbi najdlje do pravnomočnosti sodne odločbe o glavni stvari. Če je bila tožba zavržena, lahko tožeča stranka vloži novo tožbo z novim (enakim) predlogom za izdajo začasne odredbe. Pravnomočna odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe v zadevi, v kateri je bila tožba zavržena, zato ne predstavlja nobene ovire „pravnomočno razsojene stvari“ za nov postopek.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo (I. točka) in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka).

2. Zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je prvo sodišče odločitev o zavrnitvi predloga za začasno odredbo oprlo na okoliščino, da je zavrglo tožbo. S tem je štelo, da obstoj terjatve ni izkazan za verjetnega, takšna ugotovitev pa je napačna. Prvo sodišče sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja. Z obstojem terjatve se prvo sodišče sploh ni ukvarjalo vsebinsko. Sklep nima razlogov, zato je prvo sodišče bistveno kršilo določbe postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je sodišče menilo, da zaradi zavrženja tožbe ne obstajajo več pogoji za presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe, bi moralo predlog za izdajo začasne odredbe zavreči, ne pa zavrniti. Z izpodbijano odločitvijo je prvo sodišče sprejelo vsebinsko odločitev z učinkom res iudicata. S tem je tožnikom odvzelo možnost, da sodišče vsebinsko obravnava predlog za izdajo začasne odredbe. Tožbo lahko ponovno vložijo z istim zahtevkom, predloga za izdajo začasne odredbe pa glede na izpodbijano odločitev tožniki ne morejo ponovno vložiti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zavarovalna začasna odredba je namenjena zavarovanju terjatve tožeče stranke oziroma upnika (zavarovanje pred nevarnostjo, da meritorne sodne odločbe ne bi bilo mogoče izvršiti), z regulacijsko začasno odredbo pa se zasleduje začasno ureditev določenega razmerja (da se prepreči nevarnost, da sodno varstvo zaradi morebitnih kasnejših sprememb ne bi moglo doseči namena). Upnik je vedno dolžan opravičiti začasno odredbo kot sredstvo zavarovanja z začetkom ustreznega postopka zaradi uveljavitve svojega zahtevka. Učinek pravnomočnosti sklepa o izdaji začasne odredbe je začasne narave in se navezuje na čas, za katerega se izdaja začasna odredba. Začasna odredba lahko velja le določen čas (277. člen ZIZ). S potekom tega časa začasna odredba preneha veljati, s tem pa preneha tudi učinek njene pravnomočnosti. Tudi učinek pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe je časovno omejen. V primeru zavrženja tožbe ali zavrnitve tožbenega zahtevka lahko traja učinek pravnomočnosti zavrnilnega sklepa o začasni odredbi najdlje do pravnomočnosti sodne odločbe o glavni stvari.

5. Če je bila tožba zavržena (kot je to v obravnavani zadevi) lahko tožeča stranka vloži novo tožbo z novim (enakim) predlogom za izdajo začasne odredbe. Pravnomočna odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe v zadevi, v kateri je bila tožba zavržena, zato ne predstavlja nobene ovire „pravnomočno razsojene stvari“ za nov postopek.

6. Ker je prvo sodišče zavrglo tožbo, je pravilno ugotovilo, da ne more biti izkazan prvi pogoj za izdajo začasne odredbe (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Zato je odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pravilna, sklep prvega sodišča pa vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih.

7. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep prvega sodišča v izpodbijanem delu (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

8. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).