Administrative court dismisses appeal against compensation order due to insufficient reasoning on building completion status.

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Novo mesto št. 351-415/2014-11 z dne 8. 7. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev v delu, ki se nanaša na uporabo faktorja izgrajenosti oziroma dokončanosti nedovoljene gradnje, tako pomanjkljivo obrazložena, da ne omogoča preizkusa tožbenega očitka o napačni ugotovitvi, da je objekt dokončan.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je toženka tožniku kot investitorju nedovoljene gradnje objekta na zemljišču s parc. št. *80 in 4472 k. o. ..., naložila plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora v znesku 7.950,48 EUR. Iz obrazložitve je razvidno, da je organ navedeno odločitev sprejel v postopku po petem odstavku 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Pri odmeri nadomestila je upošteval obseg nedovoljene gradnje, kot je bil ugotovljen z inšpekcijsko odločbo št. P06122-1442/2005-15 (24411) z dne 16. 7. 2013. Nadzidavo objekta in oba prizidka je obravnaval kot en objekt, kar naj bi bilo za tožnika ugodneje. Druge podatke, ki niso razvidni iz inšpekcijske odločbe, je pridobil iz uradnih evidenc. Na podlagi teh podatkov je upošteval, da se lokacija nadzidave osnovnega objekta na zemljišču s parc. št. *80 k. o. ... nahaja na območju stavbnih zemljišč, prizidka na zemljišču s parc. št. 4472 iste k. o. pa na vodnem zemljišču, ter da se obe zemljišči nahajata na območju zavarovane naravne vrednote (območje Radešce) in na vodovarstvenem območju. Upošteval naj bi tudi tožnikove izjave (npr. glede vrste rabe objekta), sklicevanje na potrdilo o uporabnem dovoljenju pa je zavrnil kot neupoštevno.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Med drugim je pojasnil, da sta inšpekcijski zavezanec in obseg nedovoljene gradnje določena s pravnomočno inšpekcijsko odločbo, zato teh ugotovitev v postopku odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora ni mogoče izpodbijati. Tožnikovo trditev, da sta prizidka zgrajena do 2. gradbene faze, je zavrnil s pojasnilom, da po 12. členu Uredbe o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (v nadaljevanju Uredba) 2. gradbena faza pomeni zgolj izgradnjo kleti s temelji, iz inšpekcijske odločbe pa izhaja, da gre za dva trietažna prizidka.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da objekt na parc. št. *80 k. o. ... ni nelegalna gradnja, kar izhaja iz potrdila o uporabnem dovoljenju z dne 3. 11. 2011, ki ga je izdal isti upravni organ. Zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ugovarja tudi višini odmerjenega nadomestila. Ker objekt na navedeni parceli ni nelegalna gradnja, se njegove površine ne sme upoštevati pri odmeri. Meni, da bi bila lahko upoštevana le površina objekta, ki stoji na parc. št. 4472 k. o. ... Ugovarja tudi uporabi faktorja dokončanosti nedovoljene gradnje. Trdi, da objekt ni v 5. gradbeni fazi, saj v njem niso bila izvedena obrtniška in instalacijska dela, objekt nima fasade, njegova notranjost pa naj bi bila v „surovem“ stanju. Kot dokaz prilaga fotografije, ki naj bi se nahajale tudi v upravnem spisu in predlaga ogled na kraju samem. Meni, da bi moral upravni organ glede skladnosti nedovoljene gradnje z namensko rabo prostora (14. člen Uredbe) upoštevati, da je Občina Dolenjske Toplice začela postopek spremembe namembnosti zemljišča s parc. št. 4472 k. o. ... Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je bila odločba o plačilu nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora pravilno izdana po prejemu odločbe gradbenega inšpektorja, izdane na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki določa ukrepe pri nelegalni gradnji, to je gradnji brez predpisanega gradbenega dovoljenja (peti odstavek 157. člena ZGO-1). Glede na to, da je inšpekcijska odločba št. 06122-1442/2005-15 (24411) z dne 16. 7. 2013, pravnomočna, in je s tem tožnikoma pravnomočno naložena odstranitev nelegalne gradnje, so v tem postopku neupoštevne vse navedbe tožeče stranke o izdanem potrdilu, da ima objekt na parc. št. *80 k. o. ... uporabno dovoljenje.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek o napačno ugotovljenem dejanskem stanju glede površine objekta, od katere se odmerja nadomestilo. Odmera nadomestila se sicer nanaša na objekt, ki stoji na zemljiščih s parc. št. *80 in 4472, vendar je že prvostopenjski upravni organ pojasnil, da je upošteval le površine tistih delov objekta, za katere je bilo z inšpekcijsko odločbo ugotovljeno, da pomenijo nelegalno gradnjo. Na 2. strani izpodbijane odločbe je izračun skupne površine teh delov objekta tudi podrobno pojasnil s podatki o površini in etažnosti posameznega dela nelegalne gradnje (mansardnega dela zidanega objekta in obeh prizidkov). Očitno je torej, da se odmera nadomestila ne nanaša na vse dele objekta, kar pomeni, da se ne nanaša na tisti del objekta, na katerega se tudi inšpekcijska odločba ne nanaša.

Tožbeno stališče, da bi moral upravni organ upoštevati, da je Občina Dolenjske Toplice začela postopek spremembe namembnosti zemljišča s parc. št. 4472 k. o. ..., nima opore ne v Zakonu o graditvi objektov (ZGO-1) ne v Uredbi. Na presojo zakonitosti odločbe namreč ne more vplivati morebitna kasnejša sprememba namembnosti.

Po presoji sodišča pa je izpodbijana odločitev v delu, ki se nanaša na uporabo faktorja izgrajenosti oziroma dokončanosti nedovoljene gradnje iz 12. člena Uredbe, tako pomanjkljivo obrazložena, da ne omogoča preizkusa tožbenega očitka o napačni ugotovitvi, da je objekt dokončan.

Po tožnikovih navedbah, ki jih upravni organ povzema v obrazložitvi odločbe, je objekt „v surovem stanju, 2. gradbene faze“. Očitno je torej, da je tožnik že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe uveljavljal, da objekt ni dokončan. Iz izpodbijane odločbe pa je razvidno, da je bil po tem kriteriju upoštevan faktor 1, ki ga e) točka prvega odstavka 12. člena Uredbe predpisuje za 5. fazo izgrajenosti oziroma dokončanosti nedovoljene gradnje, ki jo opredeljuje kot „obrtniška in instalacijska dela, dokončan objekt“. Ni pa razvidno, na podlagi katerih podatkov je upravni organ ugotovil, da gre v obravnavanem primeru za tak objekt.

Te pomanjkljivosti obrazložitve tudi pritožbeni organ ni odpravil. Sklicuje se sicer na tožnikovo izjavo, da je objekt na zemljišču s parc. št. *80 k. o. ... zgrajen do 5. gradbene faze, prizidka pa do 2. gradbene faze. Vendar ta izjava ne more biti podlaga za sklepanje, da je cel objekt ali njegov pretežni del dokončan. Takega sklepanja ne omogoča niti pravilno stališče pritožbenega organa, da zaradi ugotovljenega obsega etažnosti gradnje ne gre za 2. fazo iz 12. člena Uredbe. To stališče namreč samo po sebi ne pove, zakaj je neutemeljena tožnikova trditev, da prizidka nista dokončana, kar bi zahtevalo uporabo dveh drugih faktorjev, za objekt v 3. ali 4. fazi iz 12. člena Uredbe.

Sodišče zato zaradi odsotnosti razlogov v prvostopenjski odločbi in nepopolnih razlogov v obrazložitvi pritožbene odločbe ne more preizkusiti tožbenega očitka, da je da je ugotovitev o dokončanosti objekta in s tem uporaba faktorja za 5. fazo iz prvega odstavka 12. člena Uredbe napačna. Navedeno pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) z zahtevanim 22 % DDV. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ) in ne od izdaje sodbe.