Appeal dismissed; property value irrelevant for debt relief trial period length determination.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Sklicevanje pritožnika na ocenjeno vrednost nepremičnin ni relevantno, tudi če se sklicuje na oceno, podano s strani GURS. Kakšna je dejanska vrednost nepremičnin oziroma v kolikšnem delu premoženje stečajnega dolžnika zadostuje za poplačilo obveznosti, se bo izkazalo šele v stečajnem postopku v toku unovčitve stečajne mase. Zato gola trditev tožnika, da naj bi vrednost premoženja celo presegala njegove obveznosti, ne more biti relevantna niti kot okoliščina za določitev krajše dolžine preizkusne dobe za odpust obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom (redna št. 13) je prvostopenjsko sodišče začelo postopek odpusta obveznosti stečajnemu dolžniku (1. točka izreka) in določilo preizkusno dobo štirih let in šestih mesecev od začetka postopka odpusta obveznosti, tako da zadnji dan preizkusnega obdobja poteče 23. 10. 2019 (2. točka izreka).

2. V pritožbenem roku je dolžnik vložil pritožbo, s katero izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o določitvi preizkusne dobe (2. točka izreka). Predlagal je, naj se mu skrajša preizkusno obdobje na dve leti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu s četrtim odstavkom 400. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) sodišče s sklepom o začetku postopka odpusta obveznosti določi tudi preizkusno obdobje ob upoštevanju starosti stečajnega dolžnika, njegovih družinskih razmer, njegovega zdravstvenega in drugih osebnih stanj ter razlogov za njegovo insolventnost. Preizkusna doba ne sme biti krajša od dveh let in ne daljša od petih let od začetka postopka odpusta obveznosti (peti odstavek 402. člena ZFPPIPP). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče pri določitvi preizkusnega obdobja upoštevalo starost dolžnika ter da je v obdobju od leta 2005 do leta 2007 najel več kreditov za dokončanje stanovanjsko-poslovnega objekta in da ima iz tega naslova obveznost 370.000,00 EUR, ki jo dolgujeta skupaj z ženo. Drugih obveznosti ima še v višini cca 20.000,00 EUR. Prav tako je sodišče upoštevalo, da živi skupaj z ženo in hčerko, je zdrav in delovno sposoben ter ima prihodke z oddajanjem nepremičnine v najem, pri čemer pa je nepremičnino, katere vrednost ocenjuje na cca 500.000,00 EUR, že večkrat neuspešno skušal prodati. Pri oceni navedenih okoliščin za določitev dolžine preizkusne dobe je prvostopenjsko sodišče kot okoliščine, ki podaljšujejo preizkusno obdobje, upoštevalo višino dolga in razlog za nastanek obveznosti v nepremišljenem zadolževanju v tako velikem obsegu. Kot okoliščino, ki meri na določitev krajšega preizkusnega obdobja, pa je sodišče upoštevalo starost dolžnika, zaradi katere je težje zaposljiv.

5. V pritožbi pritožnik ne izpodbija dejanskih okoliščin, ki jih je upoštevalo prvostopenjsko sodišče pri določitvi preizkusne dobe. Kot nedovoljeno pritožbeno novoto pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb o višini prejemkov soproge dolžnika, saj ni izkazal, da teh navedb ni mogel podati že v postopku pred prvostopenjskim sodiščem (prvi odtavek 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Edina okoliščina, ki jo dolžnik poudarja v pritožbi, se nanaša na zatrjevano višjo vrednost stanovanjsko-poslovne stavbe, v posledici česar predlaga, da naj se ponovno oceni dolžina preizkusnega obdobja. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da so pritožbene navedbe, da naj bi vrednost nepremičnin, ki jih imata v lasti skupaj s soprogo presegala skupni dolg kontradiktorne s samim predlogom pritožnika za začetek stečajnega postopka, katerega je podal na naroku 23. 3. 2015. Sodišče prve stopnje je kot dejansko ugotovitev povzelo navedbe samega pritožnika, da je že sam nepremičnine neuspešno prodajal. Že iz tega razloga se izkaže, da golo sklicevanje pritožnika na ocenjeno vrednost nepremičnin ni relevantno, tudi če se sklicuje na oceno, podano s strani GURS. Kakšna je dejanska vrednost nepremičnin oziroma v kolikšnem delu premoženje stečajnega dolžnika zadostuje za poplačilo obveznosti, se bo izkazalo šele v stečajnem postopku v toku unovčitve stečajne mase dolžnika. Zato gola trditev tožnika, da naj bi vrednost premoženja celo presegala njegove obveznosti, ne more biti relevantna niti kot okoliščina za določitev krajše dolžine preizkusne dobe za odpust obveznosti. Pri tem pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da bodo obveznosti dolžnika tako ali tako prenehale že tekom stečajnega postopka, v kolikor bi se dejansko izkazalo, da stečajna masa dolžnika zadostuje za poplačilo vseh njegovih obveznosti.

6. Pritožbeno sodišča zato ocenjuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo drugih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).