Appeal dismissed; court upheld loan contract validity despite interest rate dispute and witness testimony.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan v roku 15 dni povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka 310,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi z zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

[JEDRO]

Edino logično in razumno bi bilo ravnanje, da bi toženec ob zatrjevanem vračanju denarja od tožnika zahteval ustrezno potrdilo o vračilu dolga.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 3.628,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.978,18 EUR od 2. 9. 2011 do plačila in od zneska 650,00 EUR od 1. 10. 2012 do plačila ter da mu je dolžan povrniti tudi stroške pravdnega postopka 728,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da sodišče ne bi smelo šteti izpovedb prič H. in S. R. za neverodostojni samo zato, ker gre za ožja sorodnika tožene stranke, ki sta nedvomno zainteresirana za njegov uspeh v pravdi. Sodišče ni pravilno ocenilo izvedenih dokazov, še posebej ne neprerekane izpovedi S. R., ki potrjuje dogovor o obročnem odplačevanju posojila, sklenjen med strankama v septembru 2011. Neživljenjsko je, da bi tožnik kot posojilodajalec eno leto kasneje še dodatno tožniku posodil 650,00 EUR, v kolikor toženec ne bi korektno izpolnjeval dogovorjena obročna plačila. Tudi pogostost obiskov v tožnikovem lokalu potrjuje, da je toženec obročno vračal posojilo, kot je bilo dogovorjeno v septembru 2011. V kolikor ne bi plačeval dogovorjenih mesečnih obrokov, tožnik ne bi prenašal rednega toženčevega pojavljanja v njegovem lokalu, nedvomno bi takoj sprožil ustrezen sporni postopek ter terjal poplačilo svojih terjatev. To je storil potem, ko mu je tožena stranka na račun dolga plačala 6.900,00 EUR in od njega zahtevala izstavitev pobotnice, ki je ni hotel izdati. Ker je uveljavljal plačevanje po 8 % mesečni obrestmi meri, je pogodba nedvomno nična in oderuška. Sodišče je napačno uporabilo zakonske norme, ki urejajo posojilno pogodbo, dokazni postopek pa je v nasprotju z 8. členom ZPP.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo, zavrača vse pritožbene trditve kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje pri sojenju v tej zadevi ni zagrešilo očitanih kršitev postopka, v zadostni meri in pravilno je ugotovilo pravno odločilna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP, pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Po tej določbi odloči sodišče, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je presojalo vse izvedene dokaze in jih med seboj primerjalo ter naredilo solidno dokazno oceno. Pri tem ni zanemarilo izpovedb toženčevih prič (žene in sina), niti tistega dela izpovedbe priče V. L., ki ga izpostavlja v pritožbi. Dokazna ocena vsekakor ustreza standardom skrbnosti in je ustrezno obrazložena.

7. Glede bistva spora med strankama je prvostopenjsko sodišče kot nesporno ugotovilo, da je tožnik tožencu posodil 2.900,00 EUR za dobo štirih mesecev po 8 % mesečni obrestmi meri s pisno posojilno pogodbo z dne 18. 4. 2011, nato pa še 650,00 EUR za dobo enega meseca in pol s pisno posojilu pogodbo z dne 14. 8. 2012. Toženec izposojenega denarja tožniku ni vrnil. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodbe o tem, da toženec ni dokazal niti trditve dogovora o obročnem plačilu dolga, niti, da je denar na ta način vrnil. Pravilno je izpostavljeno, da je dokazno breme o tem na tožencu. Edino logično in razumno bi bilo ravnanje, da bi toženec ob zatrjevanem vračanju denarja od tožnika zahteval ustrezno potrdilo o vračilu dolga. Ob tem, da sta s tožnikom vsak izpovedovala drugače in nasprotno, nobena od zaslišanih prič pa ni bila prisotna pri vračilu denarja, sodišče toženčevi izpovedbi utemeljeno ni verjelo, ampak je štelo kot bolj prepričljivo izpoved tožnika, ki obveznost vračila dolga zahteva na podlagi listinskih dokazil – posojilnih pogodb. Ni na mestu očitek, da bi moralo sodišče bolj verjeti tožencu že zato, ker mu je tožnik kasneje posodil še znesek 650,00 EUR, kljub temu, da prvega dolga še ni plačal. Tožnik je zadovoljivo pojasnil, zakaj se je za to odločil in sama po sebi ta okoliščina še ne pomeni, da je toženec dokazal vrnitev posojila v celoti. Kar se tiče pritožbenega očitka o oderuški pogodbi, bi to lahko veljalo le za dogovor o pogodbenih obrestih, kolikor bi bili izpolnjeni tudi drugi pogoji, ki jih za oderuško pogodbo določa 119. člen Obligacijskega zakonika. Vendar kot pravilno izhaja iz obrazložitve sodbe, tožnik v pogodbi dogovorjenih obresti po obrestni meri 8 % mesečno s tožbo ne zahteva, ampak za obdobje od 1. 5. do 1. 9. 20111 od glavnice 2.900,00 EUR le 78,18 EUR nateklih obresti, kar je manj kot bi znesle obračunane zakonske zamudne obresti.

8. Na tej podlagi je pravilen in zakonit zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan vrniti izposojena denarna sredstva na podlagi določb OZ, ki urejajo obveznosti posojilojemalca na podlagi sklenjene posojilne pogodbe (569. člen OZ).

9. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbeni očitki pa so se izkazali za neutemeljene (353. člen ZPP).

10. Izrek o pravdnih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženec je dolžan povrniti tožeči stranki potrebne stroške postopka in sicer po Zakonu o odvetniški tarifi za nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi, skupaj z DDV 310,37 EUR.