Appeal dismissed; plaintiff met burden with invoices and card usage details against defendant's vague objections.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Higher Court in Ljubljana dismissed the appeal and upheld the first-instance judgment ordering the defendant to pay a debt of 628.36 EUR plus interest and enforcement costs. The defendant argued the invoices were unsigned and disputed the total amount, but failed to provide specific calculations or evidence regarding which transactions were contested. The court ruled that the plaintiff successfully met its evidentiary burden by submitting detailed invoices, card usage specifications, and payment records, while the defendant's objections were merely general and lacked concrete proof, thus failing to alter the established facts.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku (ZPP) 239. odst. 1; 337.; 350. odst. 1; 353.; 458. odst. 1: In civil proceedings for small claims, an appeal based on vague objections without specific factual rebuttal or new evidence does not constitute a valid ground for overturning the first-instance judgment if the appellant has already satisfied its burden of proof.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu (točki I. in III. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Ob pavšalnih ugovorih je tožeča stranka zadostila svojemu dokaznemu bremenu glede zatrjevanega dolga s predložitvijo toženki poslanih računov, katerim je priložena specifikacija porabe oziroma plačil s kartico, z izpiskom odprtih postavk, opominom pred izvršbo in zadnjim pozivom na plačilo. Na vse konkretne navedbe toženke je tožeča stranka odgovorila in predložila tudi ustrezna dokazila.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 174791/2013 z dne 6. 11. 2013 v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da je dolžna toženka tožeči stranki plačati glavnico 628,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2013 do plačila ter izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2014 do plačila (točka I. izreka); v delu za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 628,36 EUR od 13. 10. 2013 do 14. 10. 2013 pa sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). Toženki je naložilo v plačilo nadaljnje pravdne stroške v znesku 139,84 EUR, v primeru zamude s pripadki (točka III. izreka).
2. V laični pritožbi toženka navaja, da se ne strinja z odločitvijo. Računi, na osnovi katerih jo tožeča stranka bremeni, niso podpisani s strani pooblaščene osebe. Tiste račune, ki jih je prejela, je plačala. V 3. točki obrazložitve navedenih računov ni prejela. Dolg nastane z uporabo kreditne kartice na prodajnih mestih ne s podpisom pristopnice. Če je poravnala 381,40 EUR, še ne pomeni, da dolguje 628,36 EUR. Jutri lahko prejme tožbo tožeče stranke v višini npr. 2.000,00 EUR, ki bo temeljila na kopijah nekih računov in izpiskov, ki so podpisani od nekoga, ki ni pooblaščen. Ali bo takrat dolžna toliko? Po njeni evidenci dolguje le 248,00 EUR, za kar pa ni prejela opomina. V ugovoru je nasprotovala višini terjanega zneska. Sodišče povzema le navedbe tožeče stranke in jih utemeljuje brez predloženih dokazov, ali pa sprejema dokaze, ki v bistvu to niso. Zato predlaga, da se sklep Okrajnega sodišča razveljavi.
3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa za razsojo relevantna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Toženka poslovnega odnosa, kakršnega je zatrjevala tožeča stranka, to je poslovanja s plačilno kartico Diners, ni zanikala. Ugovarjala je le višini vtoževane terjatve, vendar le pavšalno: ni navedla specificirano kateremu plačilu ugovarja, koliko dolguje po njenih izračunih, koliko je plačala, ipd. Ob pavšalnih ugovorih je tožeča stranka zadostila svojemu dokaznemu bremenu glede zatrjevanega dolga s predložitvijo toženki poslanih računov, katerim je priložena specifikacija porabe oziroma plačil s kartico, z izpiskom odprtih postavk z dne 12. 10. 2013, opominom pred izvršbo z dne 19. 8. 2013 in zadnjim pozivom na plačilo z dne 18. 9. 2013. Na vse konkretne navedbe toženke je tožeča stranka odgovorila in predložila tudi ustrezna dokazila. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo vsem njenim navedbam in materialnopravno pravilno svojo odločitev oprlo na prvi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Odločitev je jasno in izčrpno obrazložilo, tako da ni kaj dodati.
6. V pritožbi toženka podaja ugovore, katerih tekom postopka na prvi stopnji ni uveljavlja. Zakaj ugovorov, da računi niso podpisani s strani pooblaščene osebe, da računov ni prejela, da po svojih izračunih dolguje 248,00 EUR, ni podala že prej, ne utemelji. Zato gre skladno z določili 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) za nedovoljene pritožbene novote. Poleg tega ZPP za spore, v katerih tožbeni zahtevek ne presega 2.000,00 EUR (spori majhne vrednosti), predpisuje poseben postopek (442. do 458. člen ZPP), v katerem sta poudarjeni načeli pospešitve in ekonomičnosti postopka, omejeno pa je načelo materialne resnice, kar se med drugim odraža v tem, da prvostopenjske sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbenimi navedbami pa skuša toženka izpodbiti na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje oziroma ga dopolniti. Tudi zato pritožbene navedbe niso upoštevne.
7. V pritožbi uveljavljani razlogi po obrazloženem niso utemeljeni, izpodbijana sodba pa tudi ni obremenjena s kršitvami, na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani obsodilni del (prvi odstavek 350. člena ZPP) prvostopenjske sodbe.
8. Izreka o stroških pritožbenega postopka ni, ker ti niso bili priglašeni (163. člen ZPP).