Savings account debt partially allowed; interest start date corrected to filing date due to marital property rules.

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obrestnem delu točke I. izreka spremeni tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od 16. 3. 2002 dalje do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Da znesek 130.000,00 DEM sodi v skupno premoženje pravdnih strank in da sta njuna deleža na skupnem premoženju enaka, je ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Odločitev ima za to pravdo pomen pravnomočne odločitve o predhodnem vprašanju in veže sodišče in obe stranki. Toženec zato v tem postopku ne more več dokazovati, da znesek 130.000,00 DEM ne sodi v skupno premoženje.

Dejansko gre v obravnavani zadevi za civilno delitev skupnega premoženja. Zaradi posebnih okoliščin je ta možna po ustaljeni sodni praksi tudi v pravdnem postopku z dajatvenim zahtevkom. Posebne okoliščine, ki to opravičujejo, so v tem, da sta pravdni stranki s pretežnim delom skupnega premoženja že razpolagali. Čeprav je zahtevek v tej pravdi dajatveni, gre za stvarnopravni spor, ki ima podlago v določilih ZZZDR o skupnem premoženju zakoncev. Ne gre torej za neupravičeno obogatitev.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo v plačilo 52.560,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2007 do dne plačila (točka I. izreka), kar je zahtevala tožnica več oziroma drugače pa zavrnilo (točka II. izreka). Pravdne stroške v znesku 2.359,09 EUR je dolžan tožnici povrniti toženec (točka III. izreka).

2. Pritožuje se toženec, uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče razveljavi prvostopenjsko sodbo ter zadevo vrne v ponovno sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da del zahtevka, ki se nanaša na plačilo protivrednosti 130.000,00 DEM, zavrne. Denarja v višini 130.000,00 DEM ni, zato se sprašuje, kako ga je mogoče deliti. Gre za absurdno situacijo in je sodišče napravilo napako, ko ni izvedlo predlaganih dokazov ter se prepričalo, ali resnično obstoji stvar, ki jo je potrebno razdruževati. Sodišče mu je onemogočilo dokazovanje zatrjevanih dejstev. Prezrlo je opozorila, da nima kaj deliti, ker spornega denarja nima. Denar je bil odtujen obema in bi bila tožnica neupravičeno obogatena, če bi ji moral plačati nekaj, kar ne obstaja in za kar ni bil obogaten. Če se štejejo sredstva za skupna, so bila ukradena tudi njej. Zakaj tožnica ni reagirala takrat, ko je bil denar odtujen, ampak šele med pravdami. Ves čas je zatrjevala, da je bilo stanovanje na ... njena izključna last in ga je sama prodala in zadržala kupnino, ki je sedaj predmet izvršbe. Sodbe ni mogoče izvršiti. Izrek sodbe in obrazložitev sta v neskladju. V izreku je navedeno, da tožnici pripadajo zakonske zamudne obresti od 27. 2. 2007, v obrazložitvi pa, da ji pripadajo od 16. 3. 2012.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Da znesek 130.000,00 DEM sodi v skupno premoženje pravdnih strank in da sta njuna deleža na skupnem premoženju enaka, je ugotovljeno s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 900/2009-II. Odločitev ima za to pravdo pomen pravnomočne odločitve o predhodnem vprašanju in veže sodišče in obe stranki. Pravnomočno odločitev sodišča je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave RS). Toženec zato v tem postopku ne more več dokazovati, da znesek 130.000,00 DEM ne sodi v skupno premoženje in je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je zavrnilo izvedbo dokazov, s katerimi je želel dokazovati, da so bili prihranki v znesku 130.000,00 DEM odtujeni. Pravilen je tudi zaključek, da nosi breme uničenja oziroma izginotja denarja, ki sodi v skupno premoženje pravdnih strank toženec, ker je s tem delom skupnega premoženja razpolagal on. Tožnica pa je dolžna tožencu plačati polovico vrednosti stanovanja na R., ki je prav tako predstavljalo skupno premoženje pravdnih strank, ker je s tem stanovanjem razpolagala ona. Odločitev o tem je že pravnomočna,(1) prestala je tudi revizijski preizkus.(2) Ker je denar generična stvar, ni relevantno ali ima toženec v posesti prav tisti denar, ki sta ga privarčevala kot zakonca, in sodi v skupno premoženje. Primerjava z uničenjem stanovanja zato ne vzdrži in je izpodbijano sodbo mogoče izvršiti. Enako kot je tožnica dolžna tožencu plačati polovico vrednosti stanovanja na R., ki ga je odtujila, je dolžan toženec tožnici povrniti polovico vrednosti tekom zakonske zveze privarčevanega denarja, ker je z njim razpolagal on.

6. Dejansko gre v obravnavani zadevi za civilno delitev skupnega premoženja. Zaradi posebnih okoliščin je ta možna po ustaljeni sodni praksi tudi v pravdnem postopku z dajatvenim zahtevkom.(3) Posebne okoliščine, ki to opravičujejo, so v tem, da sta pravdni stranki s pretežnim delom skupnega premoženja že razpolagali. Čeprav je zahtevek v tej pravdi dajatveni, gre za stvarnopravni spor, ki ima podlago v določilih Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih o skupnem premoženju zakoncev.(4) Ne gre torej za neupravičeno obogatitev in je utemeljevanje zahtevka na določilih 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) materialnopravno zmotno. Posledično je zmotna v izreku izpodbijane sodbe vsebovana odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti. Iz neizpodbijanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da tožeča stranka ni zatrjevala in posledično dokazala dejstev, ki bi utemeljevala dosojo obresti pred vložitvijo tožbe. Upoštevajoč navedeno je višje sodišče na podlagi določb 299. člena OZ odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati zakonske zamudne obresti od vložitve te tožbe dalje. Tožnica namreč ni niti zatrjevala, da je toženca pred vložitvijo tožbe pozivala naj ji plača ustrezen delež tekom zakonske zveze privarčevanih sredstev. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. točke 358. člena ZPP ugodilo pritožbi v obrestnem delu in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da obresti od dosojenega zneska tečejo od 16. 3. 2012 dalje.

7. Ker v ostalem pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pa tudi nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni, je višje sodišče pritožbo glede glavne stvari zavrnilo ter v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosi jih skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP pritožnik sam, saj je uspel le v obrestnem delu, zaradi katerega posebni stroški pritožbenega postopka niso nastali.

Op. št. (1): Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 613/2007-II z dne 11. 5. 2011, s katero je bilo A. S. naloženo plačilo 64.680,35 EUR s pripadki I. Z., je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3052/2011 z dne 25. 4. 2012.

Op. št. (2): Gl. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 220/2012 z dne 18. 9. 2014.

Op. št. (3): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 22/98, II Ips 876/2006, II Ips 603/2007.

Op. št. (4): Prim. odločbo VS RS II Ips 603/2007.