Legislator Case Law & Legislation
VDSS sklep Psp 167/2015 ECLI:SI:VDSS:2015:PSP.167.2015 AI generated

Appeal allowed; claim dismissed due to lack of legal interest after administrative act reversed.

Case Number VDSS sklep Psp 167/2015
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The appellate court allowed the appeal, quashing the first-instance judgment's ruling on the claim and dismissing the lawsuit in part. The plaintiff sought to recover pension arrears following a reduction in their pension under the 143th paragraph of the Social Insurance Act. The court found that a subsequent final administrative decision by the defendant had already restored the plaintiff's pension rights retroactively, eliminating any possibility of further legal improvement. Consequently, the court held that the plaintiff no longer possessed a legal interest in the lawsuit, requiring its dismissal under the relevant procedural code.

Legislator headnote

AI generated

143. člen ZUJF; 274. odstavek 1. ZPP: When a final administrative decision restores the legal position of a party previously affected by a reduction in social benefits, the party loses the legal interest to sue for arrears, and the claim must be dismissed.

Keywords

AI generated
legal interest pension arrears administrative act retroactive restoration dismissal of claim social insurance procedural law

Cited Legislation

AI generated

Cited Case Law

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavi in v tem delu tožba zavrže, v III. točki izreka pa spremeni tako, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče je v podobnih primerih že zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF potem, ko je tožena stranka na podlagi določb ZOPRZUJF z izdajo novih odločb pravnomočno odpravila pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja. Zato je potrebno takšno tožbo zavreči.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 24. 1. 2013 in št. ... z dne 27. 8. 2012. Ugotovilo je, da znaša starostna pokojnina tožnice od 1. 6. 2012 dalje 678,25 EUR na mesec (I. točka izreka). Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožnici izplača neizplačani del pokojnine v znesku 56,25 EUR mesečno od 1. 6. 2012 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska pokojnine, ki zapade v plačilo z vsakim 1. dnem v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (II. točka izreka). Toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 116,08 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Iz pritožbe izhaja, da tožena stranka izpodbija prvo in tretjo točko izreka. V pritožbi navaja, da je z odločbo št. ... z dne 24. 6. 2013 v celoti in v skladu z Zakonom o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZOPRZUJF, Ur. l. RS, št. 47/2013) ter v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-186/2012 sanirala sporno stanje, kar pomeni, da odprava izpodbijanih odločb ni potrebna, njeni učinki pa bi bili tudi v neskladju z določbami ZOPRZUJF.

Tožena stranka je z odločbo z dne 24. 6. 2013 določila višino pokojnine, kot jo je tožnica imela pred uveljavitvijo ZUJF in jo ima ponovno 23. 3. 2013 dalje. Ugotovila je tudi pripadajočo razliko v višini pokojnine za nazaj ter način izplačila te razlike (ki je bila tožnici tudi že v celoti izplačana). Odločba z dne 24. 6. 2013 je pravnomočna, saj tožnica zoper njo ni vložila pritožbe in se je tako strinjala, da se ji razlika izplača v dveh obrokih in brezobrestno. Pravnomočna odločba učinkuje tudi za nazaj, saj je tožena stranka s to odločbo pravne posledice razveljavljenih določb ZUJF v celoti sanirala tudi za nazaj in tožnici priznala izplačilo razlik za celotno obdobje od 1. 6. 2012 do 22. 3. 2013.

Ne glede na to, da formalno odločbi z dne 24. 1. 2013 in z dne 27. 8. 2012 nista bili odpravljeni, ju je pravnomočna odločba z dne 24. 6. 2013 nadomestila. Izpodbijani odločbi zato za tožnico ne moreta imeti nobenih (negativnih) posledic več. Tožnica si na podlagi izpodbijanih odločb tudi ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, saj ne more pridobiti več (in drugače), kot ji gre na podlagi pravnomočne odločbe z dne 24. 6. 2013. Pravni interes tožnice je tako obstajal v času vložitve tožbe, vendar je prenehal s pravnomočnostjo odločbe, ki jo je izdala tožena stranka dne 24. 6. 2013.

Pravni interes pomeni, da ima stranka neko pravno korist v pravdi, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Če stranka svojega pravnega položaja, tudi če v pravdi uspe, ne more več izboljšati, pravni interes za socialni spor ni podan. Posledično je potrebno njeno tožbo, skladno s 1. odstavkom 274. člena ZPP, zavreči. Tožena stranka se v zvezi s tem sklicuje tudi na sodno prakso pritožbenega sodišča. V kolikor pa pritožbeno sodišče ne bi sledilo primarnemu predlogu tožene stranke, pa le-ta podredno meni, da bi bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti v smeri celotne zavrnitve tožbenega zahtevka.

Ker tožnica z zahtevkom ni uspela, ne more biti upravičena niti do delnega poplačila stroškov postopka. Tožena stranka zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter tožbo zavrže, oziroma podrejeno, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v okviru pritožbenih navedb ter v okviru 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru prišlo do procesne kršitve, ki vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe v I. in II. točki izreka ter zmotne uporabe določb ZPP, glede dosojenih stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče je doslej že v številnih istovrstnih zadevah(1) zavzelo stališče, da si tožniki, ki so vložili tožbo zoper upravne akte, s katerimi jim je bila na podlagi 143. člena ZUJF znižana pokojnina, potem ko so bile na podlagi določb ZOPRZUJF s pravnomočnimi odločbami z dne 24. 6. 2013 odpravljene pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, več ne morejo izboljšati pravnega položaja. S tem, ko je odločba z dne 24. 6. 2013 postala pravnomočna, sta namreč posamična upravna akta, ki sta bila izpodbijana v tem socialnem sporu, izgubila pravni učinek. Z vzpostavitvijo stanja, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v pokojninsko dajatev z negativno uskladitvijo pokojnin, dejansko več ni mogoče izkazovati pravnega interesa za vtoževano izplačilo razlike v pokojnini. Ker tožnica več ne izkazuje pravne koristi (1. odstavek 274. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 351. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavilo ter v tem delu tožbo zavrglo.

Ker tožnica v sporu ni uspela, v tem primeru niso izpolnjeni pogoji, določeni v 1. odstavku 154. člena ZPP za ugoditveni stroškovni izrek. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP tudi v tem delu ugodilo pritožbi in izpodbijani stroškovni sklep (III. točka izreka) spremenilo tako, da je odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

(1) Npr. Psp 484/2013, Psp 485/2013, Psp 523/2013, Psp 480/2014, Psp 534/2014, Psp 561/2014 itd..