Appeal dismissed; worker's health issues do not meet statutory criteria for occupational disability pension under ZPIZ-1.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pri tožniku so podane določene zdravstvene težave, ki pa niso izražene v taki meri, da bi prišlo do izgube delazmožnosti oziroma do poklicne invalidnosti. Ker s tem niso izpolnjeni pogoji niti po 1. niti po 2. alinei drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 (pri tožniku ni podana niti I. niti II. kategorija invalidnosti), niso izpolnjeni pogoji določeni v 67. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Glede na dopolnjeno starost (tožnik je bil v času izdaje drugostopenjske odločbe tožene stranke star 60 let), kot invalid III. kategorije, prav tako ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 11. 11. 2013 in odločba št. ... z dne 30. 8. 2013 in da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter se mu prizna pravica do invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da sta v EU obe državi v katerih je delal. Kljub temu pa mu ena država priznava pokojnino, druga pa ne. Potrebno bi bilo spoštovati človekove pravice. Zdravstveno stanje ni bilo tako, kot ga ugotavlja sodišče prve stopnje. Zdravstveno stanje se pogosto menja. Zanima ga, zakaj ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 11. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 30. 8. 2013. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je pri tožniku od 27. 11. 2011 in še nadalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. V polnem delovnem času je zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu, s podanimi omejitvami pri delu. Tožnik ima v Sloveniji dopolnjenih 21 let, 7 mesecev in 3 dni pokojninske dobe, pri avstrijskem nosilcu zavarovanja pa 16 let in 5 mesecev.

Tožnik je pri hrvaškem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja dne 11. 4. 2013 vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Do invalidske pokojnine je skladno z 67. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času odločanja tožene stranke upravičen zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let, ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska).

Tudi po stališču pritožbenega sodišča, tožnik ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Pri tožniku namreč za enkrat še ni podana I. kategorija invalidnosti, v katero se skladno s 1. alineo drugega odstavka 60. člena razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Iz v bistvenih točkah skladnih mnenj obeh invalidskih komisij, ki sta v predsodnem postopku podali izvedenski mnenji izhaja, da je glavna bolezen, ki pri tožniku bistveno vpliva na invalidnost, lumbalgia z radikulopatijo. Poleg tega gre pri tožniku še za neopredeljeno ramensko okvaro, za varice ven spodnjih udov brez ulkusa ali vnetja ter za začetni psihoorganski sindrom. Ostale zdravstvene težave, ki jih omenja invalidska komisija in sicer SOA in pa arterijska hipertenzija pa na delovno zmožnost ne vplivajo. Komisija pojasnjuje, da tožnik, ki je po poklicu KV tesar za navedeno delo ni več zmožen, vendar pa zaenkrat še ni prišlo do izgube delazmožnosti. Obe komisiji sta tudi upoštevali medicinsko dokumentacijo v spisu. Pred invalidsko komisijo I. stopnje je bil tožnik osebno pregledan. Pri tožniku gre za kronični ledveni sindrom s pseudoradikulopatijo spodnjih udov, vendar brez motoričnih nevroloških izpadov. Podane so obrabne spremembe ramenskih sklepov in pa kronični varikozni sindrom. Zaradi vseh teh težav je bil tožnik že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Obe komisiji pa ne ugotavljata, da je po že ugotovljeni III. kategoriji invalidnosti prišlo še do dodatnega poslabšanja zdravstvenega stanja. Invalidska komisija II. stopnje omenja še sindrom odvisnosti od alkohola, zaradi katerega bi bilo potrebno zdravljenje. Po opravljenem zdravljenju bi bila smiselna ponovna predstavitev na invalidsko komisijo z ustreznimi izvidi. Tožnik v dokazne namene drugih izvidov razen teh, ki so že v dokumentaciji upravnega spisa, ni predložil. Tudi zaslišan na glavni obravnavi se je razen na zdravstvene težave, predvsem skliceval na težko socialno stanje, drugih dokaznih predlogov ni podal.

Pritožbeno sodišče nima nobene podlage, da bi dvomilo v strokovnost in pravilnost podanih izvedenskih mnenj obeh invalidskih komisij, ki sta bili pri podaji mnenj tudi ustrezno sestavljeni glede na tožnikove zdravstvene težave. Tako je v senatu invalidske komisije prve stopnje poleg specialista psihiatra sodeloval tudi specialist nevrolog, medtem, ko je v senatu invalidske komisije II. stopnje poleg specialistke fiziatrinje, ponovno sodeloval specialist psihiater. Pri tožniku gre za začetne psihoorganske spremembe, kar izhaja tudi iz izvidov, ki jih navaja invalidska komisija II. stopnje, vendar pa večjih kognitivnih deficitov ni bilo ugotovljenih. Tudi iz osebnega pregleda izhaja, da je bil tožnik priseben, krajevno in časovno ter prostorsko in situacijsko orientiran in da večjih kognetivnih deficitov ni bilo zaznati, prav tako tudi ne večjih spominskih izpadov. Tožnik je sicer blažje psihoorgansko spremenjen, ni pa depresiven niti psihotičen. Glede ortopedskih težav pa niso bili ugotovljeni motorični izpadi.

Pri tožniku so tako nedvomno podane določene zdravstvene težave, ki pa niso izražene v taki meri, da bi prišlo do izgube delazmožnosti oziroma do poklicne invalidnosti. Ker s tem niso izpolnjeni pogoji niti po 1. niti po 2. alinei drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 (pri tožniku ni podana niti I. niti II. kategorija invalidnosti), s tem torej tudi niso izpolnjeni pogoji določeni v že citiranem 67. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Glede na dopolnjeno starost (tožnik je bil v času izdaje drugostopenjske odločbe tožene stranke star 60 let), kot invalid III. kategorije, prav tako ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Glede pritožbenih navedb, da mu je bila v Republiki Avstriji že priznana pravica do invalidske pokojnine, ne pa v Sloveniji in da naj bi bile s tem kršene človekove pravice, pa pritožbeno sodišče poudarja, da vsaka država vprašanje invalidnosti in s tem izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, presoja po svojih predpisih. V sporni zadevi je bil za presojo odločilen ZPIZ-1, ki je veljal v spornem obdobju. Ker pogoji po tem zakonu niso izpolnjeni, je bil tako tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen. V primeru, da se bo tožniku zdravstveno stanje še dodatno poslabšalo (za presojo sporne zadeve je bilo namreč odločilno zdravstveno stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke), pa lahko tožnik pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.