Appeal dismissed; court upheld dismissal of disability pension due to lack of Category I disability status at time of administrative decision.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pri tožniku je zaradi ponavljajoče se depresivne motnje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, temveč je od istega dne naprej v krajšem delovnem času 4 ure dnevno zmožen za delo na drugem, fizično lažjem delovnem mestu nad zemljo in v dnevnih izmenah.

Pri tožniku invalidnost I. kategorije do izdaje dokončnega posamičnega upravnega akta ni izkazana. Ob neizkazanem dejanskem stanju iz 1. alinee 2. odst. 60. člena ZPIZ-1 ni bilo pogojev za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti in posledično niti pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 11. 3. 2013 in št. ... z dne 27. 11. 2012, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

Zoper navedeno sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku.

Povzema vsebino izpodbijanih posamičnih upravnih aktov, poudarja, da se je postopek pričel pri bosanskem nosilcu zavarovanja, pri katerem ima že priznano pravico do invalidske pokojnine, ter da za pridobitno delo več ni zmožen. To izrecno izhaja tudi iz mnenja invalidske komisije druge stopnje z dne 18. 6. 2014, ki je ugotovila I. kategorijo invalidnosti od istega dne dalje. Meni, da je ob takšnem dejstvu v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in 6. ter 14. čl. Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, upravičen do invalidske pokojnine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana zavrnilna sodba je zakonita, zato je v zvezi s pritožbenimi navedbami potrebno poudariti predvsem naslednje.

V obravnavani zadevi gre za spor o pravilnosti in zakonitosti zavrnilnih posamičnih upravnih aktov o pravici do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Z upravnima odločbama je bila namreč zavrnjena zahteva za priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine, ker je bilo ugotovljeno, da je pri tožniku še podana preostala delovna zmožnost in zato ne izpolnjuje pogojev iz 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. IK I in IK II sta 20. 11. 2012 oz. 7. 3. 2013 namreč skladno ocenili, da je pri tožniku zaradi ponavljajoče se depresivne motnje od 26. 4. 2012 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker z ali brez poklicne rehabilitacije več ni zmožen za delo s polnim delovnim časom, temveč je od istega dne naprej v krajšem delovnem času 4 ure dnevno zmožen za delo na drugem, fizično lažjem delovnem mestu nad zemljo in v dnevnih izmenah.

V navedenih mnenjih IK I in IK II, ki sta edino pravno relevantni za razsojo predmetne zadeve, je strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da pri tožniku invalidnost I. kategorije do izdaje dokončnega posamičnega upravnega akta 11. 3. 2013, ni izkazana. To pa je tudi edino bistveno za zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Ob neizkazanem dejanskem stanju iz 1. alinee 2. odst. 60. člena ZPIZ-1, ni bilo pogojev za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti in posledično niti pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. V skladu s 1. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) je zato sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo odločb iz predsodnega postopka utemeljeno zavrnilo in hkrati tudi pravico do vtoževanega sorazmernega dela invalidske dajatve.

Res je sicer, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje pridobljeno dopolnilno mnenje IK II. Vendar pa to mnenje za rešitev predmetne zadeve pravno ni upoštevno. Posledično tudi ni relevantno razlogovanje v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da naj bi služilo kot podlaga za izdajo izpodbijane sodbe. S tem delom obrazložitve sodišče prve stopnje prihaja celo samo s seboj v nasprotje, čeprav ta kršitev sama po sebi ni takšna, da bi v okoliščinah konkretnega primera vplivala na zakonitost zavrnilnega izreka sodbe.

Dopolnilno mnenje IK II z dne 18. 6. 2014, po katerem je pri tožniku glede na razpoložljivo listinsko medicinsko dokumentacijo in izvid osebnega pregleda, zaradi ponavljajoče se depresivne motnje, prilagoditvene motnje, posttravmatske stresne motnje in neopredeljene osebnostne motnje, od 18. 6. 2014 dalje zaradi posledic bolezni podana I. kategorija invalidnosti, kjer več ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, namreč ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane. Pravno relevantno bi bilo to mnenje le, če bi bila z njim ugotovljena popolna izguba delovne zmožnosti pred dokončanjem predsodnega upravnega postopka dne 11. 3. 2013. Sodišče namreč v sodno socialnem sporu glede na 63. člen v zvezi z 58. členom ZDSS-1 presoja pravilnost in zakonitost upravnih odločb glede na dejansko zdravstveno stanje, kakršno je izkazano do konca predsodnega upravnega postopka. Ker so glede na dopolnilno mnenje IK II, pridobljeno v sodnem postopku, pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti izpolnjeni šele z 18. 6. 2014, je lahko ugotovljena izguba delovne zmožnosti le razlog za uvedbo novega predsodnega upravnega postopka.

Navedeno seveda pomeni, da se pritožnik ne more uspešno sklicevati na dopolnilno mnenje IK II, ki sicer izkazuje I. kategorijo invalidnosti od 16. 8. 2014 dalje. Že v izpodbijani sodbi mu je namreč pravilno pojasnjeno oz. celo svetovano, da lahko prav v zvezi s tem mnenjem pri toženi stranki poda novo zahtevo za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Da torej bodisi pri toženi stranki ali nosilcu zavarovanja v BiH, ponovno vloži zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela slovenske invalidske pokojnine.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti z zavrnilno sodbo ni prišlo do sicer le povsem pavšalno zatrjevane kršitve Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščinah, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v skladu s 353. členom ZPP, potrditi sodbo sodišča prve stopnje.