Appeal dismissed; unpaid wages from employer insolvency are labor rights, not social security benefits.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter zahtevala, da se ji prizna pravica do izplačila neizplačanih plač za sporno obdobje in izplačila odpravnine v višini ene minimalne plače, določene z zakonom. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da gre v konkretni zadevi za socialni spor, konkretno za pravico iz socialnega varstva, zaradi česar naj bi bila revizija v skladu s 4. točko 31. člena ZDSS-1 dovoljena že po samem zakonu. ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. V 19. členu so določene pravice, ki jih ima v takem primeru delavec. Pravice delavcev v primeru insolventnosti delodajalca po določbah ZJSRS niso pravice iz sistema socialnega varstva, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba, zato je sodišče prve stopnje revizijo pravilno zavrglo (prvi odstavek 374. člena ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom revizijo tožnika z dne 24. 9. 2014 zavrglo.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje delo. Navaja, da je sodišče prve stopnje revizijo zavrglo, ker revizija naj ne bi bila dovoljena in je tudi ni dopustilo Vrhovno sodišče RS. Očitno sodišče prve stopnje zavzema stališče, da gre v predmetni zadevi za individualni delovni spor. Predmet sodnega postopka, zoper katerega je tožnik vložil revizijo, je bil zahtevek na odpravo odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 19. 6. 2013 in sklepa Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada RS z dne 16. 4. 2013 ter priznanje pravic po ZJSRS. Tožnik je torej zahteval odpravo upravnih aktov ter priznanje pravice do socialno - varstvenega prejemka. ZJSRS v 19. členu res govori o pravici do izplačila neizplačanih plač in odpravnine, glede na vsebino in naravo teh pravic pa ni nobenega dvoma, da gre za prejemke iz sistema socialnega varstva. Da gre dejansko za sistem socialnega varstva potrjuje tudi način zagotavljanja sredstev, ki so namenjena temu sistemu. Večino sredstev zagotavlja državni proračun ter delodajalci preko sistema plačevanja prispevkov za zaposlovanje. V konkretnem primeru ne gre za individualni delovni spor. Spor ne poteka med delavcem in delodajalcem, prav tako se ne nanaša na pravico, obveznost ali odgovornost iz delovnega razmerja. Tožnik izpodbija drugostopenjsko odločitev državnega organa in prvostopenjsko odločitev nosilca javnih pooblastil v zvezi s pravico iz sistema socialne varnosti, torej gre za socialni spor. Dejstvo, da tožniku ni bila odmerjena sodna taksa, še dodatno potrjuje njeno stališče, da gre v konkretni zadevi za socialni spor. Ker gre v konkretnem primeru za pravico iz socialnega varstva, to pomeni, da je skladno s 4. točko 31. člena ZDSS-1 revizija v sporu dovoljena že po samem zakonu. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba in na katere se pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Na podlagi 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) je revizija dovoljena v naslednjih delovnih in socialnih sporih:

1. premoženjskih, individualnih, delovnih in socialnih sporih, v katerih je dovoljena revizija po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek;

2. v individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja;

3. v kolektivnih delovnih sporih;

4. v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, razen v sporih o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo, pravici do invalidnine za telesno okvaro in pravici do zdraviliškega zdravljenja;

5. če jo dopusti sodišče.

Sodišče prve stopnje je revizijo zavrglo, ker je ugotovilo, da v konkretnem primeru ne gre za spor, glede katerega bi bila revizija dovoljena že na podlagi samega zakona, bodisi na podlagi 31. člena ZDSS-1, bodisi na podlagi 367. člena ZPP.

V sporni zadevi je tožnik vložil tožbo zoper Odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 19. 6. 2013 in sklep z dne 16. 4. 2013 ter zahtevala, da se ji prizna pravica do izplačila neizplačanih plač za obdobje od 1. 7. 2012 do 3. 8. 2012 v višini 608,22 EUR in izplačila odpravnine v višini ene minimalne plače, določene z zakonom.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da gre v konkretni zadevi za socialni spor, konkretno za pravico iz socialnega varstva, zato naj bi bila revizija v skladu s 4. točko 31. člena ZDSS-1 dovoljena že po samem zakonu. Zakon o Javnem jamstvenem, preživninskem in invalidskem skladu RS (ZJSRS, Ur. l. RS, št. 25/97 in naslednji) v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. V 19. členu ZJSRS so določene pravice, ki jih ima v takem primeru delavec. Pravica do poravnave zajamčenih pravic delavcev iz sredstev posebnega jamstvenega sklada je posebna oblika varstva pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca in olajšuje položaje delavcev, z ureditvijo jamstva minimalnih pravic delavcev s strani posebej za to ustanovljene institucije, ki dopolnjuje varstvo pravic delavcev urejeno z zakonom, ki ureja postopke insolventnosti.

Pravice delavcev v primeru insolventnosti delodajalca po določbah ZJSRS niso pravice iz sistema socialnega varstva, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba, zato je sodišče prve stopnje revizijo pravilno zavrglo (prvi odstavek 374. člena ZPP). Gre za ustaljeno sodno prakso pritožbenega sodišča kot to izhaja tudi iz odločitve VS RS opr. št. VIII Ips 319/2004. Ob navedenem pritožbeno sodišče navaja, da zadeva VIII R 9/2008 ni primerljiva s predmetno zadevo.

Pritožbeno sodišče tožniku tudi pojasnjuje, da se po 27. členu ZJSRS za uveljavljanje pravic po tem zakonu ne plačuje takse.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbene stroške krije sam (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. členom ZPP).