Appeal dismissed because employer had no legal interest after voluntarily reintegrating employee per final court judgment.

Pritožba zoper I. točko izreka sodbe se zavrže, zoper II. točko izreka pa se zavrne in se potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožena stranka je po pravnomočni sodbi, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati spornega dne, tožnico prijavila za nazaj v obvezna zavarovanja ter jo reintegrirala. Nato je tožnici odpovedala pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Odpoved je postala dokončna in pravnomočna. Sodišče prve stopnje je glede na postavljen zahtevek tožnice, da jo je tožena stranka dolžna reintegrirati od spornega dne dalje, s priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja in s pozivom nazaj na delo, pravilno zaključilo, da je tožena stranka zahtevek tožnice tekom sodnega postopka že realizirala in zavrnilo tožbeni zahtevek. Zato pritožba tožene stranke zoper zavrnilno sodbo ni dovoljena. Pritožba je nedovoljena, če pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo (četrti odstavek 343. člena ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da je tožena stranka dolžna tožnici priznati vse pravice, izhajajoče iz pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2010 tudi od 1. 2. 2011 dalje, ter da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni pod izvršbo tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas od 1. 2. 2011 dalje do 6. 3. 2011 in od 8. 7. 2011 dalje vpisati delovno dobo oz. jo prijaviti v matično evidenco ZPIZ (I. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 1539,75 EUR stroškov postopka v roku 8 dni, pod izvršbo (II. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica vztrajala pri reintegracijskem zahtevku ter zavračala možnost sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa je predlagala sodno razvezo pogodbe. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je bil zahtevek ob vložitvi tožbe utemeljen, vmes pa je ugasnil in je zato ob izdaji sodbe neutemeljene.

Ni namreč jasno, na podlagi katerih podatkov je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da je bila delavka prijavljena v vsa zavarovanja na dan izdaje sodbe. Sodišče je navajalo, da je do tega zaključka prišlo iz nadaljnjih dogodkov med strankama. Nadaljnji dogodki so namreč bili, da je tožena stranka tožnici podala odpoved iz poslovnih razlogov, ki pa še ni začela učinkovati ter kasneje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V obeh primerih gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katero je naslovno sodišče ugotovilo, da je veljavna in da se je transformirala v pogodbo za nedoločen čas, sama odpoved pa je bila podana ne glede na čas in obliko vključitve toženke v zavarovanje.

Iz odločbe ZPIZ z dne 3. 7. 2014, s katero pa tožena stranka na dan zaključka obravnave še ni razpolagala, izhaja, da se zadeva za ugotovitev lastnosti zavarovanca od 26. 8. 2013 dalje zavrne. Sodišče prve stopnje je v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je delavka od 26. 8. 2013 dalje vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot upravičenka do starševskega nadomestila, od 25. 8. 2014 dalje pa ne več. Delavke po 25. 8. 2014 ni mogoče več prijaviti, ob tem pa ima še vedno veljavno pogodbo o zaposlitvi, ker odpoved z dne 31. 1. 2013 še ni začela učinkovati.

Delavki je z dne 25. 8. 2014 iztekel dopust za varstvo in nego otroka, vendar ji še en mesec ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi oz. ta ne more učinkovati, izteči pa se mora nato 30-dnevni odpovedni rok ter morebitni 6-mesečni bolniški stalež in šele nato bo prišlo do prekinitve delovnega razmerja. Zato je izkazan pravni interes tožene stranke, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže. Po oceni tožene stranke bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in v celoti slediti napotkom Vrhovnega sodišča RS glede uporabe tega instituta.

Sodišče prve stopnje se je lahko samo prepričalo, da vrnitev delavke v kolektiv ni mogoča, saj je razkol med delodajalcem in delavko prevelik. V zvezi s tem sodišče ni zaslišalo predstavnice delodajalca A.A., ki je bila v ponovljenem postopku predlagana kot priča. Delavka namreč od prve odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki ni delala niti en dan, zato zatrjevanja tožene stranke niso šla v smeri kršitev ali ravnanja tožnice v času tega sodnega postopka, ampak gre za skrhan odnos, ki ga je ta postopek v vseh letih prinesel, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče.

Tožnica je v odgovoru na tožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je tožena stranka odgovorna, da v konkretnem primeru še nimamo pravnomočne sodbe, saj je tožena stranka z nepristranskim uveljavljanjem instančnega sodnega varstva vedno znova dosegla, da se predmetni primer pravno ne zaključi, čeprav se je to dejansko že zgodilo. Prvostopenjsko sodišče je napotke Vrhovnega sodišča RS iz citiranega sklepa upoštevalo, kar izhaja iz 13. in 14. točke obrazložitve napadene sodbe, tožnica pa se zaključkom sodišča prve stopnje v celoti pridružuje. Če bi prvostopenjsko sodišče ugodilo predlogu tožene stranke in bi pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo, bi moralo sodišče še vedno ugotavljati trajanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje, priznati delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno odškodnino v višini 18-ih mesečnih plač. Glede na navedeno je tožnica predlagala zavrnitev pritožbe tožene stranke. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje ni dovoljena, pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe pa ni utemeljena.

V sporni zadevi je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 169/2011 z dne 13. 10. 2011 ugodilo zahtevku tožnice, da je pogodba o zaposlitvi z dne 27. 7. 2010 sklenjena za nedoločen čas in v tem obsegu je sodba sodišča prve stopnje tudi postala pravnomočna. Višje delovno in socialno sodišče je namreč s sodbo opr. št. Pdp 1201/2011 z dne 14. 3. 2012 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje le glede denarnega zahtevka (obračun razlike v plači za obdobje od 1. 2. 2011 do 18. 12. 2012) ter glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je nato s sodbo opr. št. Pdp 106/2012 z dne 7. 6. 2012 ponovno odločilo o denarnem zahtevku za obdobje od 1. 2. 2011 do 18. 12. 2012 ter o stroških postopka in tudi ta odločitev sodišča prve stopnje je postala pravnomočna dne 22. 5. 2013. Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 240/2012 z dne 15. 4. 2013 delno razveljavilo sodbo opr. št. Pd 169/2011 z dne 13. 10. 2011 v II. točki ter 1. in 2. alineji III. točke izreka ter zadevo v tem delu vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje in mu naložilo, da se opredeli do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v tem sporu in možnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožnice v smislu drugega odstavka 118. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka po pravnomočni sodbi opr. št. Pd 169/2011 v zvezi s sodbo opr. št. Pdp 1201/2011 tožnico prijavila v vsa obvezna zavarovanja ter jo očitno tudi reintegrirala, saj je tožnico po zaključku porodniškega dopusta (19. 12. 2011 do 18. 12. 2012) obvestila, da ji namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je nato tožnici dne 31. 1. 2013 tudi redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zoper katero pa tožnica ni uveljavljala sodnega varstva, zato odpoved tožene stranke z dne 31. 1. 2013 velja.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka po pravnomočni sodbi, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnici pogodba o zaposlitvi z dne 27. 7. 2010 ni prenehala veljati dne 31. 1. 2011, tožnico prijavila za nazaj v vsa obvezna zavarovanja ter jo očitno tudi reintegrirala, saj sicer tožnici ne bi mogla ponovno odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je postala dokončna in pravnomočna, ker tožnica zoper odpoved iz poslovnega razloga ni uveljavljala sodnega varstva. Sodišče je glede na postavljen zahtevek tožnice, da jo je tožena stranka dolžna reintegrirati od 1. 2. 2011 dalje s priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja in s pozivom nazaj na delo, pravilno zaključilo, da je tožena stranka zahtevek tožnice tekom sodnega postopka že realizirala in v posledici navedenega je sodišče prve stopnje zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrnilo (I. točka izreka).

Ker je sodišče prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo zahtevek tožnice, pritožba tožene stranke ni dovoljena. Pritožba je nedovoljena, če pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo (četrti odstavek 343. člena ZPP). Tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče zavrnilo zahtevek tožnice. Sodišče prve stopnje bi lahko o razvezi pogodbe o zaposlitvi odločalo le, dokler tožena stranka tožnice ni reintegrirala in torej prostovoljno izvršila pravnomočne sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zoper I. točko izreka sodbe, nedovoljeno pritožbo zavrglo (prvi in drugi odstavek 346. člena ZPP).

Zavrnilo pa je pritožbo tožene stranke zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe (odločitev o stroških postopka). Sodišče prve stopnje je odločalo o celotnih stroških postopka na podlagi določbe petega odstavka 41. člena, prvega odstavka 38. člena in 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem.) in določbe 154. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je stroške odmerilo glede na to, da je tožnica s svojim tožbenim zahtevkom praktično v celoti uspela, razen v delu glede obresti v zadevi opr. št. Pd 106/2012. Zato je sodišče prve stopnje ob upoštevanju uspeha v sporu, toženi stranki utemeljeno naložilo plačilo stroškov postopka.

Sodišče pa je stroške postopka tudi pravilno priznalo in odmerilo na podlagi stroškovnika tožnice, upoštevaje 12. in 19. člen Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 s sprem.; ZOdvT). Sodišče je upoštevalo, da je s sodbo opr. št. Pd 106/2012 z dne 7. 6. 2012 že bilo pravnomočno odločeno o stroških postopka v višini 2.020,58 EUR in je sodba opr. št. Pd 106/2012 pravnomočna ter predstavlja izvršilni naslov za odmerjene stroške postopka. Sodišče prve stopnje je zato odločalo le o stroških postopka, od te faze postopka dalje in jih pravilno odmerilo v višini 1.539,75 EUR, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki. Sicer pa tožena stranka v pritožbi posebej ne navede, katere stroške postopka bi naj sodišče prve stopnje napačno odmerilo oz. jih je odmerilo v previsokem znesku.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), se pritožbeno sodišče do teh ni opredelilo. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke delno kot nedovoljeno zavrglo in delno kot neutemeljeno zavrnilo (pravna podlaga v 353. členu ZPP, prvi in četrti odstavek 343. člena ZPP).

O pritožbenih stroških je sodišče odločalo glede na uspeh s pritožbo in odgovorom na pritožbo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v povezavi s 154. členom ZPP).