Temporary order denied because plaintiff failed to prove specific, irreparable harm from termination of employment rights.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

[JEDRO]

Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe je, da tožnik izkaže škodo, ki mu bo nastala zaradi izvršitve izpodbijanega akta in njeno težko popravljivost. Tožnik v zvezi s tem zgolj omenja kazenske sankcije, kar bi sicer lahko pomenilo škodo, ki mu nastaja zaradi izvrševanja izpodbijane odločbe, vendar pa je ta omemba le pavšalna in ne zadošča za sklepanje o obstoju ali neposredni nevarnosti konkretne škode, ki bi narekovala izdajo začasne odredbe. Poleg tega tudi ne zatrjuje, da bi bila škoda (če bi obstajala) težko popravljiva, na kaj takega pa ni mogoče sklepati niti posredno, iz siceršnjih navedb v tožbi.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik je vložil tožbo zoper v uvodu navedeno odločbo, s katero je bilo odločeno, da mu z dnem 12. 11. 2014 prenehajo pravice iz dela. Skupaj s tožbo zahteva tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter na podlagi tretjega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1, tako da se do izdaje sodbe Upravnega sodišča v tej zadevi začasno ustavi izvajanje vseh pravic in pravnih koristi ter se tako odpravijo kazenske sankcije.

Toženka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da iz tožnikove zahteve ne izhajajo dejstva in okoliščine, s katerimi bi tožnik utemeljeval težko popravljivo škodo, saj so tožeči stranki prenehale pravice iz dela zaradi nerednega prihajanja na delo.

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

Po prvem odstavku 32. člena ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta zoper katerega je vložena, v kolikor zakon ne določa drugače. Po drugem odstavku tega člena sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku lahko prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku istega člena lahko tožnik iz navedenih razlogov zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno.

Po navedeni zakonski ureditvi je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, ne glede na njeno vrsto, da tožnik izkaže škodo, ki mu bo nastala zaradi izvršitve izpodbijanega akta in njeno težko popravljivost. To pomeni, da mora tožnik v zadevi konkretno navesti vse okoliščine, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode ter okoliščine, ki omogočajo sklep, da bo ta škoda tudi v primeru zanj ugodno končanega upravnega spora težko popravljiva. Za te navedbe mora predložiti dokaze, in to zaradi značilnosti postopka ter v skladu z ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča že skupaj s samo zahtevo za izdajo začasne odredbe (glej odločbo VS RS I Up 139/2012 in I Up 362/2010).

Tožnik v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe zgolj omenja kazenske sankcije, kar bi sicer lahko pomenilo škodo, ki mu nastaja zaradi izvrševanja izpodbijane odločbe, vendar pa je ta omemba le pavšalna in ne zadošča za sklepanje o obstoju ali neposredni nevarnosti konkretne škode, ki bi narekovala izdajo začasne odrede. Poleg tega tožnik tudi ne zatrjuje, da bi bila škoda (če bi obstajala) težko popravljiva, na kaj takega pa ni mogoče sklepati niti posredno, iz siceršnjih navedb v tožbi. To pomeni, da prej navedeni temeljni zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen, zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.