Tax enforcement order dismissed; court held no statutory requirement for interest calculation in enforcement decisions.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Zakonski pogoj za izdajo sklepa o davčni izvršbi je izvršilni naslov s klavzulo izvršljivosti.

Iz določb ZDavP-2 ne izhaja, da bi moral sklep o izvršbi vsebovati sam izračun zamudnih obresti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Maribor začel zoper tožnico davčno izvršbo dolžnega zneska 887,29 EUR na podlagi izvršilnega naslova davkov in drugih prispevkov od dohodka iz dejavnosti z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnica pri bankah in hranilnicah.

Ministrstvo za finance je pritožbi zoper izpodbijani sklep delno ugodilo in izvršilne naslove pri kontu 2020: davek in drugi prispevki od dohodka iz dejavnosti, ki so navedeni v tabeli 1 točke izreka sklepa, spremenilo tako, da se po vrstnem redu razvrstijo drugače, kot v izpodbijanem sklepu, v ostalem pa je pritožbo tožnice zavrnilo. Pritožbeni organ je najprej citiral relevantne določbe Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2 ) v zvezi z davčno izvršbo. Ugotovil je tudi, da je v ponovnem postopku prvostopenjski organ za vsako posamezno obveznost kot izvršilni naslov navedel izvršilni obračun, ki glede na določbo 145. člena ZDavP-2 predstavlja veljavni izvršilni naslov. Po prejemu predložene dokumentacije je pritožbeni organ tudi ugotovil, da so bile obveznosti pri tožnici odmerjene z odločbami in ne z obračuni ter da sta bila zneska obveznosti za določena meseca knjižena skupaj. Glede navedenega je zato pritožbi tožnice delno ugodil in izpodbijani izrek spremenil. V ostalem pa je potrdil odločitev prvostopenjskega organa. Tožnici je še pojasnil, da je ne terjajo za obveznosti za leto 2007, ampak da navedeni datumi datirani v letu 2007, predstavljajo datume izvršljivosti posameznih obveznosti. Z izpodbijanim sklepom se namreč terjajo obveznosti iz naslova akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2006 ter obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za obdobje od oktobra 2005 do decembra 2006, torej za obdobje, predenj je tožnica odjavila dejavnost. Pritožbeni organ je zavrnil tudi očitek glede nezakonite osnove za obračun akontacije davka in drugih prispevkov dohodka iz dejavnosti, saj so bile vse terjane obveznosti odmerjene z odločbami, ki so navedene v izreku sklepa drugostopenjskega organa. Tožnici je tudi pojasnjeno, da v skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni možno izpodbijati samih izvršilnih naslovov, ki se izvršujejo.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja, saj sta oba organa navedla le postavke za obračun terjatve do tožeče stranke, vse ostale zahteve pa so ostale odgovorjene. Upravna organa nista odgovorila na tožničine ugovore. Tožnica zatrjuje, da ne ve, pri katerem upravnem organu je zadeva v obravnavi, da ji ni bil podan odgovor na vprašanje obračuna obresti, poleg tega ne ve, kako se lahko ugotovljena nezakonitost v prejšnjih postopkih še naprej uporablja v tem postopku, prav tako ji še zmerja ni bil dostavljen seznam kopij vseh finančnih sredstev, ki so bila nakazana kot poplačilo davčnega dolga. Poudarja, da je bil strošek za izvršbo večkrat obračunan, čeprav ima odprto le eno zadevo. Sodišču predlaga, da ugotovi neupravičenost vseh nadaljnjih postopkov zoper tožečo stranko in postopek ustavi.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Iz določb ZDavP ne izhaja, da bi moral sklep o izvršbi vsebovati tudi sam izračun zamudnih obresti. V zvezi s tožbeno navedbo glede večkratno obračunanih stroškov za izvršbo, čeprav ima iz naslova davčnega dolga odprto le eno zadevo, tožena stranka ugotavlja, da takšna navedba predstavlja tožbeno novoto, sicer pa je iz knjigovodske evidence, na podlagi katere je izdan izpodbijani sklep in ki jo ima možnost na podlagi 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pregledati tudi tožeča stranka, razvidno, da so knjiženi zgolj stroški izpodbijanega sklepa, kajti vsi predhodni sklepi so odpravljeni. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in skladen z zakonom, na katerega se sklicuje. Pravilni so tudi razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in odločbe o pritožbi ter razlogi, s katerimi davčni organ druge stopnje zavrne pritožbene ugovore.

Tožnici je že organ druge stopnje pravilno pojasnil, da se s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru akontacije dohodnine od dohodkov iz dejavnosti ter prispevku za socialno varnost za različne mesece iz leta 2005 in 2006. Navedenih ugovorov ni mogoče z uspehom uveljavljati tudi v upravnem sporu, katerega predmet je izključna presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Zakonski pogoj za izdajo sklepa o davčni izvršbi je izvršilni naslov s klavzulo izvršljivosti. Seznam izvršilnih naslovov vsebuje zgolj obveznosti, za katere je bil izdan odpravljeni sklep o davčni izvršbi, pri čemer so upoštevane ter obračunane zamudne obresti do dne 9. 5. 2012, ko je bil opravljen izračun. Sodišče se strinja s pojasnilom tožene stranke, da se obveznosti, ki so ji bile naložene v plačilo, nanašajo na obdobje, v katerem je še poslovala kot s.p., torej na obdobje do 31. 12. 2006. Tožničin ugovor v zvezi z nepravilno obračunanimi davčnimi osnovami pa sodišče zavrača v skladu s petim odstavkom 157. člena ZDaP-2, ker kot je že bilo prej povedano, ni možno v postopku davčne izvršbe izpodbijati samih izvršilnih naslovov, ki se izvršujejo. Prav tako pa iz določb ZDavP ne izhaja, da bi moral sklep o izvršbi vsebovati sam izračun zamudnih obresti. Tožnica v tožbi uveljavlja tudi tožbeno novoto, da so ji bili stroški za izvršbo večkrat obračunani, vendar ji je tožena stranka vseeno pojasnila, da je iz knjigovodske evidence razvidno, da so knjiženi zgolj stroški izpodbijanega sklepa, da pa bi lahko tožeča stranka na podlagi 82. člena ZUP sama vpogledala v knjigovodsko evidenco in dejstva preverila.

Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti nekatere pazi uradoma ni našlo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).