Administrative court dismisses appeal against BPP costs recovery when claimants successfully obtained assets via court judgment and settlement.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Odločitev organa za BPP je pravilna, saj sta tožnika v postopku, v zvezi s katerim jima je bila odobrena BPP z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 941/2007 z dne 1. 4. 2008, uspela ter na podlagi sodne odločbe in sodne poravnave pridobila premoženje oziroma dohodke, zato sta v skladu z določbo prvega odstavka 48. člena ZBPP Republiki Sloveniji dolžna povrniti stroške, ki so bili iz naslova BPP v tej zadevi dejansko izplačani.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) Okrožnega sodišča v Ljubljani odločil, da sta tožnika dolžna povrniti sredstva, izplačana iz naslova BPP na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 941/2007 z dne 1. 4. 2008 v skupni višini 6.925,44 EUR v tam navedenem roku in na tam navedeni račun. V obrazložitvi navaja, da je bil postopek, za katerega je bila odobrena BPP, pravnomočno končan 10. 2. 2012 na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Trbovljah In 159/2006 z dne 26. 1. 2012 in v povezavi s sodno poravnavo, sklenjeno pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani (pravilno: pred Okrajnim sodiščem v Trbovljah) 9. 11. 2010. Citira določbo prvega odstavka 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in ugotavlja, da sta tožnika kot upravičenca do BPP uspela v postopku in pridobila premoženje višje vrednosti, kot znaša skupna vrednost izplačila iz sredstev za BPP, zato sta dolžna povrniti celotni znesek, ki je bil za nudenje BPP izplačan.

V tožbi navajata, da je šlo v tej zadevi za odobritev BPP v izvršilnih postopkih za izterjavo denarnih terjatev na podlagi pravnomočnih in izvršljivih sodb Okrožnega sodišča v Ljubljani P 137/2003-III (A.A. in B.B.) ter P 1666/2003-III (C.C.). Na podlagi sodbe P 137/2003-III sta druga tožnica in B.B. predlagala izvršbo pri Okrajnem sodišču v Trbovljah, ki je izvršbo dovolilo s sklepom In 159/2006 z dne 28. 11. 2006. Na podlagi sodbe P 1666/2003-III je prvi tožnik predlagal izvršbo, ki jo je Okrajno sodišče v Trbovljah dovolilo s sklepom In 105/2007.

Okrajno sodišče je obe izvršilni zadevi združilo in ju vodilo pod opr. št. In 159/2006. Zastavno pravico na solastninskem deležu dolžnikovih nepremičnin sta najprej pridobila druga tožnica in B.B., za njima pa prvi tožnik. Med izvršilnim postopkom je dolžnik D.D. umrl, zato se je izvršba nadaljevala proti njegovima pravnima naslednikoma. Po odredbi sodišča je bila razpisana dražba nepremičnin (solastninskega deleža 1/2), vendar posebej kmetijskih parcel in posebej stanovanjske hiše na parceli št. 27.S. Kmetijska zemljišča je na prvi javni dražbi po ocenjeni vrednosti kupil E.E. kot solastnik in predkupni upravičenec.

Na stavbi parc. št. 27.S E.E. ni imel predkupne pravice, dražiteljev, ki bi vplačali varščino, pa ni bilo. E.E. je upnikom ponudil poravnavo, da jim izplača ocenjeno vrednost dolžnikovega solastninskega deleža na tej nepremičnini, s čimer so upniki soglašali. Zato so 9. 11. 2010 na naroku po opravljeni prvi dražbi o prodaji kmetijskih parcel sklenili sodno poravnavo, na podlagi katere je E.E. plačal za parcelo 27.S dogovorjenih 54.000 EUR z nakazilom na bančni račun prvega tožnika. Bančni račun prvega tožnika pa je bil dan na razpolago zgolj tehnično na podlagi sporazuma upnikov, ki so družinsko povezani.

Kajti na podlagi vrstnega reda pridobljenih zastavnih pravic in na podlagi določil 197. do 201. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sta bili delno in sorazmerno poplačani le terjatvi druge tožnice in B.B., terjatev prvega tožnika pa je bila v celoti nepoplačana, kar izhaja iz izreka sklepa Okrajnega sodišča v Trbovljah In 159/2006 z dne 24. 3. 2011. Prvi tožnik torej ni prejel nobene odškodnine. Iz tega sledi, da prvi tožnik ni dolžan vrniti zneskov iz odobrene BPP, ker iz naslova omenjenih sodnih postopkov, za katere je bila BPP odobrena, ni pridobil nobene premoženjske vrednosti.

Druga tožnica je dobila svojo terjatev poplačano le delno, saj so dediči odgovarjali za obveznosti dolžnika zgolj do višine vrednosti podedovanega premoženja. Poleg tega je razpravljajoči sodnik na vprašanje druge tožnice na dražbenem naroku 9. 11. 2010 pred sklenitvijo sodne poravnave odgovoril, da ne bo potrebno ničesar vračati. Tako sta tožnika prepričana, da je potrebno upoštevati, da sta premoženje pridobila le druga tožnica in B.B., ne pa tudi prvi tožnik, zato je potrebno morebitno obveznost in njeno višino upravičenke A.A. (druge tožnice) ponovno ugotavljati.

Na to dejstvo sta tožnika opozorila službo za BPP že v odgovoru na poziv. Sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njunih stroškov postopka.

Toženka je sodišču posredovala upravni spis zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

Sodišče je postopek v zvezi s tožbo, ki sta jo dne 20. 11. 2014 vložila tožnik in A.A. zoper toženko Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Okrožno sodišče v Ljubljani, zoper odločbi Bpp 982/2005 in Bpp 941/2007, obe z dne 9. 10. 2014, na podlagi določbe prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) razdružilo, tako da obravnava ločeno predmetno tožbo A.A. in C.C. zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 941/2014 pod opr. št. I U 1850/2014, tožbo C.C. zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 982/2005 pa pod opr. št. I U 1987/2014. Za razdružitev postopkov se je sodišče odločilo, ker sta izpodbijani dve upravni odločbi, ki se v celoti ne nanašata na enako dejansko stanje, poleg tega pa je v zadevi, ki jo sedaj sodišče vodi pod opr. št. I U 1987/2014, tožnik le C.C., v zadevi, ki jo sodišče vodi pod opr. št. 1850/2014, pa sta tožnika C.C. in A.A.. V zvezi z razdružitvijo zadeve pa sodišče tožnikoma še pojasnjuje, da jima s tem ni nastala nobena taksna obveznost.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno vračilo sredstev, ki so bila tožnikoma izplačana iz naslova BPP na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 941/2007 z dne 1. 4. 2008. Ni pa spora o skupni višini izplačil iz naslova odobrene BPP po tej odločbi, in sicer gre za znesek 6.925,44 EUR, saj tožnika temu ne ugovarjata.

Prvi odstavek 48. člena ZBPP določa, da če je upravičenec do BPP delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, je dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona.

Po vpogledu v upravni spis zadeve sodišče ugotavlja, da je bila tožnikoma BPP v predmetni zadevi odobrena za pravno svetovanje in zastopanje v izvršilni zadevi, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Trbovljah pod opr. št. In 159/2006 zaradi izterjave 47.988,65 EUR in 156.403,26 EUR ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Ta postopek, za katerega je bila odobrena BPP, se je pravnomočno končal 10. 2. 2012 na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Trbovljah In 159/2006 z dne 26. 1. 2012, v povezavi s sodno poravnavo, sklenjeno pred Okrajnim sodiščem v Trbovljah 9. 11. 2010, kar med strankama ni sporno, saj tožnika takšnim ugotovitvam organa za BPP v izpodbijani odločbi ne ugovarjata. Dalje sodišče iz vpogleda v upravni spis zadeve in v priloge, ki sta jih sodišču predložila tožnika, ugotavlja, da iz sklepa Okrajnega sodišča v Trbovljah In 159/2006 z dne 24. 3. 2011 (priloga A5), ki je postal pravnomočen 20. 4. 2011, pod točko 4 izreka izhaja, da se iz ostanka kupnine 51.204,11 EUR poplačata terjatvi upnikov druge tožnice in B.B., in sicer vsaka terjatev do 44,6629 %: terjatev druge tožnice tako do višine 26.715,19 EUR, terjatev B.B. pa do višine 24.488,92 EUR. V presežku obe terjatvi ostaneta nepoplačani, kot ostane v celoti nepoplačana terjatev prvega tožnika. Iz odpravka sodne poravnave In 159/2006 z dne 18. 11. 2011 (priloga A6) pa izhaja, da se je E.E. zavezal do 8. 12. 2010 na račun prvega tožnika nakazati znesek 54.000 EUR (1. točka odpravka sodne poravnave). V 2. točki odpravka te sodne poravnave pa je določeno, da bodo s plačilom kupnine za 1/2 tam navedenih parcelnih številk in nakazilom zneska 54.000 EUR med strankama (stranke te izvršilne zadeve so: upniki oba tožnika in B.B. ter dolžnika F.F in E.E.) poravnane vse medsebojne obveznosti, nastale do 9. 11. 2010. Navedeno je tudi, da s trenutkom, ko bosta oba zneska nakazana na ustrezna računa (54.000 EUR na račun prvega tožnika, 53.913,13 EUR pa na račun sodišča, upniki (oba tožnika in B.B.) umikajo predlog za izvršbo v zadevah Okrajnega sodišča v Trbovljah I 219/2008 in I 289/2008, v istem trenutku pa se dolžnika odpovedujeta uveljavljanju terjatve iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Trbovljah P 352/2006. V 4. točki odpravka te sodne poravnave je navedeno, da je upnik 23. 3. 2011 sporočil sodišču, da je dolžnik obveznost izpolnil.

Glede na tožbene ugovore sodišče odgovarja, da bi iz sklepa Okrajnega sodišča v Trbovljah In 159/2006 z dne 24. 3. 2011 sicer res izhajalo, da terjatev prvega tožnika ostane v celoti nepoplačana ter da je terjatev druge tožnice poplačana do 44,6629 %, kot to navajata tožnika v tožbi. Vendar pa iz zgoraj navedenega odpravka sodne poravnave In 159/2006 z dne 18. 11. 2011, v kateri so bili udeleženi tako oba tožnika kot B.B. kot upniki, izhaja, da bodo z nakazilom obeh zneskov, nakazanih na ustrezna računa, med strankama (upniki in dolžnikoma) poravnane vse medsebojne obveznosti, nastale do 9. 11. 2010. To pa pomeni, da je poravnana tudi obveznost dolžnikov F.F. in E.E. do prvega tožnika. Ob tem da je bil nesporno, kot je navedel že organ v izpodbijani odločbi, tako znesek 54.000 EUR, kot ostanek kupnine iz izkupička javne dražbe, nakazan na račun prvega tožnika. Pa tudi iz podatkov, ki jih je organ za BPP pridobil pri G. d.d. in ki prav tako med strankama niso sporni, saj jim tožnika ne oporekata, je razvidno, da je prvi tožnik 7. 12. 2010 na svoj transakcijski račun prejel znesek v višini 52.985 EUR, ki ga je nakazal E.E., kot se je ta zavezal v sodni poravnavi z dne 9. 11. 2010 ter da je na podlagi sodne poravnave In 159/2006 na svoj transakcijski račun prejel tudi zneske v višini 1.015 EUR dne 2. 2. 2011, 7. 6. 2011 pa še zneske 741,35 EUR, 24.412,99 EUR, 317,59 EUR, 656,95 EUR in 26.727,13 EUR. Glede na vse navedeno tako sodišče zavrača tožbene ugovore, da prvi tožnik ni prejel nobene odškodnine, da je druga tožnica dobila svojo terjatev poplačano le delno ter da je prvi tožnik svoj bančni račun za nakazila dal na razpolago zgolj tehnično. Sodišče pa kot neupoštevno zavrača tudi tožbeno navedbo, da je razpravljajoči sodnik drugi tožnici na dražbenem naroku 9. 11. 2010 pred sklenitvijo sodne poravnave odgovoril, da ne bo potrebno ničesar vračati, saj na odločitev v zadevi ne more vplivati.

Glede na takšno dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, sodišče sodi, da je odločitev organa za BPP v izpodbijani odločbi pravilna. Tožnika sta namreč v postopku, v zvezi s katerim jima je bila odobrena BPP z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 941/2007 z dne 1. 4. 2008, uspela ter na podlagi sodne odločbe in sodne poravnave pridobila premoženje oziroma dohodke, zato sta v skladu z zgoraj citirano določbo prvega odstavka 48. člena ZBPP Republiki Sloveniji dolžna povrniti stroške, ki so bili iz naslova BPP v tej zadevi dejansko izplačani.

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.