Trademark registration rejected as descriptive and lacking distinctiveness on the Slovenian market.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Presojo po določbah točke b) in c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 je treba opraviti glede na slovenski trg in glede na slovenskega potrošnika. V dokaz razlikovalnosti prijavljene znamke se tožnik ne more sklicevati na registracije v drugih državah, glede na pri delu toženke uveljavljeno načelo neodvisnosti in teritorialnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Upravni organ – toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prijavo znamke „TRANSCEDENTALNA MEDITACIJA“ št. Z – 201271624 z dne 12. 12. 2012 za nekatero blago in storitve v razredu 16, 41, 44 in 45 (I. točka izreka); za preostalo blago in storitve v razredih 16, 35, 44 in 45 pa je postopek nadaljevala (II. točka izreka). V obrazložitvi je navedla, da je prejela prijavo znamke za blago/storitve v razredih 16, 35, 41, 44 in 45 Nicejske klasifikacije (NK). Ugotovila je, da znamke ne sme registrirati, ker so podani zavrnilni razlogi iz b) in c) točke prvega odstavka 43.

člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1), zato je pozvala prijavitelja, da se izreče o razlogih. Prijavitelj je z vlogo z dne 21. 11. 2013 odgovoril, da je „TRANSCEDENTALNA MEDITACIJA“ neločljivo povezana z Maharishijem, da je v slovarjih označena kot znamka, pri OHIM-u sta dve prijavi šli skozi absolutni del preizkusa, več držav je registriralo znamko, besedilo ni generično in opisovalno in je pridobilo v Sloveniji razlikovalni značaj. Po proučitvi je toženka še naprej menila, da obstajajo zavrnilni razlogi iz točke b) in c) prvega odstavka 43.

člena ZIL-1 za nekatero blago in storitve. Na podlagi izvedenih dokazov in ocene s strani prijavitelja predloženih dokazov ocenjuje, da bi potrošnik prijavljenih proizvodov in storitev znak „TRANSCEDENTALNA MEDITACIJA“ dojel le kot opisno informacijo o vrsti, namenu ali značilnosti proizvoda ali storitve – meditacije. Ob pojmu, ki je splošno znan in uporabljen, bo potrošnik pomislil, da so storitve treninga, zabave, zdravstvenih, socialnih in podobnih storitev povezane s „TRANSCEDENTALNO MEDITACIJO“ (tečaj transcedentalne meditacije).

Podobno je tudi z blagom, ki ga bo potrošnik povezal z vsebino knjig, revij itd. Prijavljena znamka ima jasno opisni pomen v odnosu do dela blaga in storitev in jo bodo povprečni potrošniki dojemali le kot opis storitev (blaga), zato ne omogoča identificiranja blaga in storitev in sicer, da izvirajo iz določenega podjetja (prijavitelja). Izraz je splošen opisen pojem, zato je nesprejemljivo zavarovanje takega znaka. Do uporabe tovrstnih označb imajo vsi proizvajalci oz. ponudniki enakega ali podobnega blaga in storitev pravico do uporabe in takih znakov ni mogoče monopolizirati z registracijo.

Na podlagi izvedenih dokazov tudi zaključuje, da znak skozi dolgotrajno uporabo ni pridobil razlikovalnega učinka na slovenskem trgu, kar bi omogočilo registracijo po drugem odstavku 43. člena ZIL-1. Večina dokazov, ki jih je predložil pridobitelj, se ne nanaša na slovenski trg in na prijavitelja. Iz vseh dokazov tudi ni točno razviden čas nastanka. Spletna stran X. vsebuje letnico 2013, kar pa je časovno gledano za prijavo znamke (12. 12. 2012). Samo na tej spletni strani je „TRANSCEDENTALNA MEDITACIJA“ označena kot znamka, vendar ni nikjer vidna povezava s prijaviteljem.

Ker pa je ta stran nastala šele leta 2013 je ta dokaz časovno gledano neustrezen. V večini dokazov, ki jih je predložil prijavitelj in ki se nanašajo na slovenski trg, pa je „TRANSCEDENTALNA MEDITACIJA“ uporabljena kot vrsta meditacije in ne kot znamka. Glede na navedeno je zavrnila prijavo za blago in storitve, navedene v I. točki izreka iz razlogov, ki jih je navedla.

Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke in se sklicuje na svoje razloge iz vloge z dne 21. 11. 2013, ki jih je navedel po pozivu toženke, da se izjasni o absolutnih zavrnilnih razlogih. Ne strinja se z razlogi, da znamka nima slehernega razlikovalnega učinka oz., da označuje izključno vrsto meditacije, torej z razlogi iz točke b) in c) 43. člena ZIL-1. Meni, da je znamka pridobila želen razlikovalni učinek v času dolgotrajne uporabe. Od leta 1971 se jo uporablja tudi v Sloveniji. Napačna je ocena toženke, da se večina dokazov ne nanaša na slovenski trg in na tožnika kot prijavitelja ter, da se jim ne da določiti datuma. Z predloženimi dokazi je dokazal, da relevantna javnost znak dojema kot identifikator izvora in da ga je ves čas uporabljal kot znamko, se pravi za označevanje izvora blaga in storitev. Opozarja, da so v medijih jasni znaki, da javnost ne pozna besede „TRANSCEDENTALNA“ oz. „TRANSCEDENTAL“, zato kombinacija „transcedentalna meditacija“ ni opisna. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo ter ugodi prijavi znamke oz. podrejeno, da odločbo odpravi. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 1. 10. 2014 ponavlja svoje razloge iz upravnega postopka in tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Uvodoma, v zvezi s sklicevanjem v tožbi na vsebino vloge z dne 21. 12. 2013, ki jo je tožnik podal v zvezi s pozivom toženke z dne 20. 5. 2013, v kateri je predložil dokaze za svoje trditve v zvezi z zavrnilnimi razlogi iz b) in c) točke prvega odstavka 43. člena in drugega odstavka 43. člena ZIL-1, je tožniku pojasniti, da je na podlagi drugega odstavka 70. člena ZIL-1 toženka dolžna, da pred izdajo odločbe preveri glede na prijaviteljeve razloge, ali so še podani razlogi za zavrnitev ali delno zavrnitev zahteve za podelitev ali registracijo pravice. Izdana izpodbijana odločba vsebuje presojo toženke o razlogih, ki jih je tožnik v vlogi navedel. S tožbo v upravnem sporu tožnik izpodbija odločbo, zato je v tožbi dolžan navesti razloge, za katere meni, da so podlaga izpodbijanja. Iz določbe 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izhaja, da sodišče razišče in preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb. Na podlagi navedene določbe po argumentu a contrario sodišče preizkuša po uradni dolžnosti le materialno pravo in bistvene kršitve določb postopka. Glede na navedeno bo sodišče preizkusilo izpodbijano odločbo le glede navedb, ki jih je tožnik izpostavil v upravnem sporu.

Toženka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da ima besedilo prijavljene znamke „TRANSCEDENTALNA MEDITACIJA“ jasno opisni pomen v odnosu do dela blaga in storitev in ga bodo povprečni potrošniki dojemali le kot opis storitev (blaga), zato ne omogoča identifikacije blaga in storitev in sicer, da izvirajo iz določenega podjetja – tožnika kot prijavitelja (absolutni zavrnilni razlogi po točki b) in c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1). V nadaljevanju pa je tudi ugotovila, da tožnik ni dokazal, da je besedilo „TRANSCEDENTALNA MEDITACIJA“ pridobilo razlikovalni učinek z dolgotrajno uporabo – drugi odstavek 43. člena ZIL-1.

Tožnik se ne strinja z razlogi, da znamka nima slehernega razlikovalnega učinka oz. da označuje izključno vrsto meditacije oz. meni, da je znamka pridobila želen razlikovalni učinek preko dolgotrajne uporabe. V zvezi z navedenimi razlogi se sodišče najprej opredeljuje do ugovorov v zvezi z zavrnitvijo znamke po točki b) in c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1. Po točki b) se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je brez slehernega razlikovalnega učinka; po točki c) pa se ne sme registrirati znak, ki lahko v gospodarskem prometu označuje izključno vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali druge značilnosti blaga ali storitev. Sodišče soglaša s toženkino navedbo, kako v primeru besedne znamke presoditi podanost zavrnilnih razlogov po točki b) (tretji odstavek na strani 3 izpodbijane odločbe) in njenimi razlogi, s katerimi je utemeljila, da bo potrošnik prijavljenih proizvodov in storitev znak dojel le kot opisno informacijo o vrsti, namenu ali značilnosti proizvoda ali storitve (kot vrsto meditacije) – zavrnilni razlog po točki c).

Tožnik ugovarja, da izraz „TRANSCEDENTALNA MEDITACIJA“ ni splošen, opisen ali generičen izraz, do katerega bi bili upravičeni vsi ponudniki storitev meditacije. Gre za izraz, ki je neločljivo povezan z indijskim učiteljem Maharishijem, ki je ustanovil številne organizacije, društva in podjetja, ki tvorijo organizacijski okvir poučevanja „TRANSCEDENTALNE MEDITACIJE“ na lokalni, nacionalni in globalni ravni, kar dokazuje izvor izraza. Gre za globalno blagovno znamko, ki izvira in je neločljivo povezana z entitetami Maharishija in ni vrsta meditacije. Sodišče soglaša s toženko, da je presojo po določbah točke b) in c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 treba opraviti glede na slovenski trg in na slovenskega potrošnika. Zato tudi dokazi (spletni slovar Oxford; zatrjevanja o izvoru znamke; opis kategorij meditacij s članki; časopisni članki – A., B., C.; ter citati profesorjev), katerih sporočilnost ne sega na slovenski trg in se tudi ne nanašajo na slovenski trg, ne morejo spremeniti njene dokazne ocene, da gre za opisno znamko, ki označuje vrsto meditacije.

Iz spletnega slovarja Oxford izhaja, da gre za ameriško znamko, ki je povezana z organizacijo za transcedentalno meditacijo. Vendar iz drugih slovarjev izhaja, da je „TRANSCEDENTALNA MEDITACIJA“ označena kot tehnika, metoda, vrsta meditacije. Sodišče soglaša s toženko, da dokaz kaže, da gre za ameriško znamko, kar pa ne izkazuje neopisnosti le-te za slovenski trg.

Z navedbami glede izvora izraza tožnik ne more dokazati, da slovenski potrošnik dojema besedilo „TRANSCEDENTALNA MEDITACIJA“ v povezavi z Maharishijem in ne kot vrsto meditacije. Da ne gre za generično ime, ampak za izmišljeno ime za specifično tehniko meditacije (v smislu dojemanja slovenskega trga), ne izhaja niti iz razlage kategorij meditacij, ki jo podaja tožnik in povzetka razlag profesorjev o tem, kaj je „TRANSCEDENTALNA MEDITACIJA“. Dokazi o majhni uporabi besede „transcedentalno“ v častnikih A., B., C., in tudi kolikor je povprečnemu potrošniku njen pomen nepoznan, ne pomenijo, da gre za tako nevsakdanjo besedo, da v kombinaciji z besedo „meditacija“ celotna kombinacija pridobi razlikovalni značaj na slovenskem trgu (kot npr. konkretne blagovne znamke, ki jih tožnik navaja na strani 5 pripravljalnega spisa), ker drugi dokazi, povezani s slovenskim trgom, na katere opozarja toženka, kažejo, da se kombinacija besed v Sloveniji uporablja za vrsto meditacije, pri čemer ima tudi sama po sebi pomen – nadnaravna meditacija.

V dokaz razlikovalnosti prijavljene znamke se tožnik ne more sklicevati na registracije v drugih državah, glede na pri delu toženke uveljavljeno načelo neodvisnosti in teritorialnosti. Ob tem pa je ugotoviti, da sta bili znamki 011243573 in 011243607 pri OHIM-u obe delno zavrnjeni iz absolutnih razlogov, razlogov opisnosti in pomanjkanja razlikovalnega učinka. Toženka pa je tudi ugotovila (kar tožnik ni navajal), da sta bili tudi znamki 008246704 in 008246647 delno zavrnjeni iz enakih absolutnih razlogov, ki jih je potrdilo tudi Sodišče v zadevah št. T-426/11 in T-412/11, pri čemer gre nedvomno za podobnost s prijavljeno znamko.

Tožnik je v postopku dokazoval tudi podanost izjeme po drugem odstavku 42. člena ZIL-1. Po tej določbi se za znamke, ki so pridobile razlikovalni učinek z dolgotrajno uporabo, ne uporabljajo točke b), c) in e) prejšnjega odstavka. Toženka je tožnikova zatrjevanja v tej smeri zavrnila in menila, da predloženi dokazi ne dokazujejo dolgotrajne uporabe na slovenskem trgu, s čemer bi predlagana znamka pridobila razlikovalni značaj. Tožnik v tožbi ugovarja dokazni oceni toženke in meni, da iz predloženih dokazov izhaja, da se je izraz v velikem obsegu uporabljal že vrsto let in tudi že pred osamosvojitvijo Republike Slovenije in sicer od leta 1971 naprej. Sodišče soglaša s toženkino oceno, da iz predloženih dokazov ne izhaja, da se je prijavljena znamka uporabljala na slovenskem trgu že od leta 1971, večina dokazov se tudi ne nanaša na slovenski trg ali pa se dokazi, ki jih je predložil tožnik, ne nanašajo na uporabo znamke v Sloveniji s strani prijavitelja, zato toženka pravilno ni mogla slediti zatrjevanju tožnika, da je besedilo „TRANSCEDENTALNA MEDITACIJA“ pridobilo razlikovalni značaj z dolgoletno uporabo. Npr. dokaz iz leta 1971 (časopis D.) se ne nanaša na uporabo znamke „TRANSCEDENTALNA MEDITACIJA“ v Sloveniji.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.