Administrative court dismisses prisoner's appeal for dangerous conduct placement under ZIKS-1 as lawful and proportional.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Vedenje tožnika je oceniti za nevarno in ogrožajoče za druge obsojence in upravičuje toženko, da izreče v tretjem odstavku 206. člena ZIKS-1 določen ukrep. Toženka je zato na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila določbo tretjega odstavka 206. člena ZIKS-1. V zvezi z v odločbi opisanimi kršitvami je izrečen ukrep tudi sorazmeren s kršitvami.

[OBRAZLOŽITEV]

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnika, z dnem izdaje odločbe – 14. 5. 2014 (popravni sklep z dne 9. 7. 2014), razvrstila v posebej varovan oddelek v okviru zavoda za čas, dokler obstajajo razlogi za namestitev, vendar najdlje za čas treh mesecev, ko se bo o zadevi ponovno odločalo. V obrazložitvi je navedla, da je ukrep odredila skladno s tretjim odstavkom 206. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) glede na neustrezno vedenje in delovanje tožnika. Zavod je pridobil pisno soglasje generalnega direktorja uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij z dne 9. 5. 2014.

Tožnik v tožbi ocenjuje izpodbijano odločbo kot čisto sprenevedanje zaradi pavšalne in nekonkretizirane vsebine. Meni, da uprava zapora A. svojega dela ne opravlja strokovno, nepristransko in pošteno, kar dokazuje obravnavani postopek. Kršijo se človekove pravice s pavšalnimi ugotovitvami. Zavod noče ugotavljati dejanskega stanja, resnice in pravičnosti. Toženka nekritično in nestrokovno že več let izdaja identične, pavšalne in nekonkretizirane odločbe za razvrstitev v posebej varovan oddelek v okviru zavoda ter zlorablja pravo, kar je nedopustno in nesorazmerno s testom sorazmernosti. Tak radikalen ukrep naj bi trajal čim krajši čas in ne leta. Nehumano in neetično je mučenje obsojenca kot zapornika v strogi izolaciji in samici. Vložil bo tudi civilno odškodninsko tožbo zoper državo. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Skladno s tretjim odstavkom 206. člena ZIKS-1 je za obsojence, ki so nevarni, ker ogrožajo druge, mogoče organizirati posebej varovan oddelek v okviru zavoda. Vanj razvršča nevarne obsojence direktor zavoda s soglasjem generalnega direktorja uprave.

Tožnik ugovarja nepopolno in nepravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju. Sodišče njegovemu ugovoru ne more slediti. Toženka je namreč v izpodbijani odločbi pojasnila, zakaj je bil tožnik ocenjen kot nevaren obsojenec, zaradi česar ga je bilo treba za določen čas namestiti v posebej varovan oddelek, ter opisala v izpodbijani odločbi še posebej izstopajoč dogodek z dne 19. 3. 2014, ki pa glede na obrazložitev izpodbijane odločbe in listine v upravnem spisu ni bil osamljen. Opisano vedenje tožnika je tudi po mnenju sodišča oceniti za nevarno in ogrožajoče za druge obsojence in upravičuje toženko, da izreče v tretjem odstavku 206. člena ZIKS-1 določen ukrep. Toženka je zato na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila določbo tretjega odstavka 206. člena ZIKS-1. V čem pa naj bi bilo dejansko stanje nepravilno oz. nepopolno ugotovljeno, pa tožnik ni konkreten.

Ostale tožbene navedbe tožnika so pavšalne in nekonkretizirane. Razbrati je le, da tožnik ne soglaša s trajanjem ukrepa. V zvezi s tem pa je toženka ustrezno pojasnila, da je tožnik po navedenem členu nameščen v posebej varovan oddelek v okviru zavoda že od 14. 11. 2012 dalje, ukrep se stalno preverja, rezultat preverjanja je tudi izpodbijana odločba, v kateri se ugotavlja, da razlogi za namestitev še vedno obstojijo. Že iz prejšnjega odstavka je razbrati stališče sodišča, da razlogi za namestitev obsojenca v posebej varovan oddelek obstajajo, zato sodišče njegovemu ugovoru, ki se navezuje na trajanje ukrepa, ne sledi. V zvezi z v odločbi opisanimi kršitvami pa sodišče pritrjuje oceni organa, da je izrečen ukrep sorazmeren s kršitvami.

Posledično, po ugotovitvi, da je organ pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje in glede na te ugotovitve uporabil pravilno določbo ZIKS-1, je razbrati, da sodišče kot neutemeljen šteje tudi tožnikov ugovor, ki se nanaša na kršitve določb postopka – neobrazloženost odločbe.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.