Administrative court dismisses prison authority's fine for compulsory transport due to invalid detention basis.

Tožbi se ugodi, odločba Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor, št. 729-1718/2014/7 z dne 13. 8. 2014 se odpravi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

V času prisilne privedbe tožnika ni bilo več podlage za izvršitev uklonilnega zapora, zato po presoji sodišča tudi ni zakonite podlage za naložitev plačila stroškov prisilne privedbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor je z izpodbijano odločbo tožniku naložil plačilo stroškov privedbe na prestajanje uklonilnega zapora dne 14. 7. 2014 v višini 36,70 EUR. V obrazložitvi odločbe navaja, da bi se tožnik moral dne 14. 10. 2009 na podlagi poziva Okrajnega sodišča Maribor z dne 14. 9. 2009 javiti na prestajanje uklonilnega zapora. Ker se navedenega dne v zaporu ni javil, je bil dne 17. 7. 2014 na podlagi odredbe Okrajnega sodišča Maribor, št. PRUZ 183/2009 z dne 29. 3. 2012 priveden na prestajanje uklonilnega zapora. Stroški privedbe po stroškovniku Policijske postaje Slovenska Bistrica znašajo 36,70 EUR. Pravno podlago za naložitev navedene obveznosti predstavlja določba 128. člena v zvezi z 22. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1).

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno. Po določbi 128. člena ZIKS-1 se določbe o izvrševanju kazni zapora smiselno uporabljajo tudi v primeru prestajanja uklonilnega zapora, določenega v postopku o prekrških. Tako po določbi 22. člena istega zakona stroške privedbe na prestajanje kazni plača obsojenec. V obravnavnem primeru je bil tožnik priveden na prestajanje uklonilnega zapora na podlagi odredbe Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 29. 3. 2012, ker se dne 14. 10. 2009 ni javil v zaporu. Privedba tožnika je bila tako upravičena in je temeljila na odločitvi pristojnega sodišča, ki je odredilo privedbo, ker pritožnik uklonilnega zapora ni nastopil sam. Razlogi, zaradi katerih tožnik uklonilnega zapora ni nastopil, pa niso predmet presoje tega postopka, ker o tem odloča pristojno sodišče. Prav tako se ta organ ne spušča v presojo pravilnosti postopka, ki ga je vodilo sodišče. V zadevi je bistveno, da je privedba temeljila na odločitvi pristojnega sodišča.

Tožnik v tožbi navaja, da je Okrajno sodišče v Mariboru dne 14. 9. 2009 izdalo poziv na prestajanje uklonilnega zapora. Na podlagi navedenega poziva je bil novembra 2011, pri čemer se natančnega datuma ne spominja, ponoči prijet in pripeljan na prestajanje uklonilnega zapora. Tožnik je o tem obvestil svojce, ki so še istega dne prišli po njega in poravnali globo, ki je bila tožniku izrečena, kakor tudi stroške privedbe. Okrajno sodišče pa je nato dne 29. 3. 2012 izdalo odredbo, na podlagi katere je bil ponovno in povsem neutemeljeno priveden na prestajanje uklonilnega zapora dne 17. 7. 2014. Istega dne so pristojni organi na sodišču ugotovili, da za njegovo privedbo ni bilo razloga, zato so ga iz zapora tudi izpustili. Tako je odločba o plačilu stroškov privedbe nezakonita, saj je že v letu 2011 plačal globo. Kolikor bi policija, ki je izvrševala odredbo sodišča, oziroma organ, kjer je prestajal uklonilni zapor, opravil svojo nalogo in o plačilu globe obvestil pristojno sodišče, do ponovne privedbe ne bi prišlo. Ker je bila privedba dne 17. 7. 2014 nezakonita, kar je še istega dne ugotovilo pristojno Okrajno sodišče v Mariboru, je zahtevek za plačilo stroškov nezakonite privedbe neutemeljen. Predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke ter se sklicuje na ugotovitve v izpodbijani odločbi ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor tožniku naložil plačilo stroškov njegove privedbe na prestajanje uklonilnega zapora dne 17. 7. 2014.

V zvezi z izvrševanjem uklonilnega zapora, določenega v postopku o prekršku, se smiselno uporabljajo določbe ZIKS-1, ki se nanašajo na izvrševanje kazni zapora (člen 128). Tako je stroške privedbe na prestajanje (uklonilnega) zapora dolžna plačati oseba, ki prestaja (uklonilni) zapor (člen 22 ZIKS-1).

Zakon o prekrških (ZP-1) je v 19. členu določal, da se storilca, ki deloma ali v celoti ne plača globe v določenem roku, prisili k plačilu tako, da se mu določi uklonilni zapor. O uklonilnem zaporu odloči sodišče (prvi odstavek). Uklonilni zapor traja, dokler globa ni v celoti plačana, vendar najdlje 30 dni (tretji odstavek). Z izvršitvijo uklonilnega zapora ne preneha obveznost plačila globe (četrti odstavek).

Navedene določbe (ter 202.b člen) je Ustavno sodišče z odločbo U-I-12/12-22 z dne 11. 12. 2014 (Uradni list RS, št. 92/2014) razveljavilo. Pri tem je tudi določilo, da se postopki odločanja o uklonilnem zaporu, ki do dneva objave te odločbe v Uradnem listu RS še niso bili končani, ustavijo. V zadevah, v katerih je bil postopek odločanja o uklonilnem zaporu navedenega dne končan, se uklonilni zapor ne izvrši oziroma se njegovo izvrševanje ustavi.

Iz podatkov zadeve izhaja, da je Okrajno sodišče v Mariboru dne 29. 3. 2012 izdalo odredbo o privedbi tožnika na izvrševanje uklonilnega zapora, ker se tožnik na poziv za nastop izvrševanja uklonilnega zapora z dne 14. 9. 2009 ni zglasil v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor. Na podlagi navedene odredbe sodišča je bil tožnik dne 17. 7. 2014 priveden v Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor ter nato še istega dne izpuščen, ker je Okrajno sodišče v Mariboru preklicalo svojo odredbo zaradi nastopa pogojev za prisilno izterjavo.

Predmet tega spora je sicer plačilo stroškov prisilne privedbe na prestajanje uklonilnega zapora, vendar pa sodišče meni, da je ta postopek neposredno vezan na postopek izvrševanja uklonilnega zapora. Po že citirani odločbi Ustavnega sodišča se v zadevah, v katerih je bil postopek odločanja o uklonilnem zaporu do odločitve Ustavnega sodišča končan, uklonilni zapor ne izvrši oziroma se njegovo izvrševanje ustavi. Ker je postopek plačila stroškov prisile privedbe vezan na izvrševanje uklonilnega zapora, se po presoji sodišča pravne posledice odločbe Ustavnega sodišča o razveljavitvi določb ZP-1 glede uklonilnega zapora raztezajo tudi na postopek naložitve plačila stroškov prisilne privedbe.

Prav tako sodišče ugotavlja, da je iz zadeve očitno razvidno, da v času prisilne privedbe ni bilo več podlage za izvršitev uklonilnega zapora, zaradi česar je Okrajno sodišče v Mariboru umaknilo odredbo za prestajanje uklonilnega zapora. S tem pa po presoji sodišča tudi ni zakonite podlage za naložitev plačila stroškov prisilne privedbe.

Glede na navedeno je po presoji sodišča izpodbijana odločba nezakonita, zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in sicer iz razlogov, navedenih v tej sodbi. Pri tem sodišče ni upoštevalo tožbenega ugovora, da je tožnik globo plačal že leta 2011, zaradi česar ni bilo podlage za prisilno privedbo, ker navedeni ugovor predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto v smislu 20. člena ZUS-1.

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 v pavšalnem znesku, ki v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu znaša 285,000 EUR, glede na to, da je sodišče o zadevi odločilo na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.