Administrative court dismisses request for interim order in tax case due to prevailing public interest.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

[JEDRO]

Pogoj za odložitev izvršitve je torej škoda, ki grozi tožniku zaradi izvršitve izpodbijanega akta in ki bi bila v primeru, če tožnik s tožbo uspe, težko popravljiva in hkrati takšna, da pretehta javno korist, ki jo izpodbijani akt zasleduje. Glede na prevladujoč javni interes v davčnih postopkih, sodišče izvršitev odločbe v davčnih zadevah odloži le izjemoma, to je, če tožnik izkaže okoliščine, ki so močnejše od javne koristi in jih z drugimi ukrepi ni mogoče preprečiti. Takšnih okoliščin tožnik v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe ne izkaže. Navaja le, da mu grozijo "višje davčne obveznosti" in "hujša materialna škoda", s tem pa ni na zahtevani (konkreten) način navedena ne škoda ne morebitne težko popravljive posledice, ki grozijo oziroma ki bi mu lahko nastale zaradi izvršitve izpodbijane odločbe. Predvsem pa ne izkaže, da bi mu posledice nastale prav na podlagi izpodbijane odločbe. Izpodbija se namreč odločba, s katero se davčna obveznost (še) ne odmeri in tudi ne nalaga v plačilo. To pa pomeni, da se odločba v smislu odmere in plačila davčnih obveznosti, vsaj neposredno, še ne izvršuje in da zato tudi ni neposrednega razloga za odložitev njene izvršitve.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik je dne 17. 12. 2014 vložil tožbo zoper izpodbijano odločbo, izdano v zadevi obvezne priglasitve ugotavljanja davčne osnove od dohodka iz kmetijske in osnovne gospodarske dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov, oziroma dejanskih prihodkov in normiranih dohodkov, s katero se: v 1. točki izreka ugotavlja, da tožnik za obdobje najmanj petih let ugotavlja davčno osnovo na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov oziroma dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, v 2. točki ugotavlja, da tožnik z ugotavljanjem davčne osnove na opisan način začne s 1. 1. 2014, v 3. točki izreka ugotavlja, da v prvem letu tožnik davčno osnovo ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov, ter v 4. točki odloči oziroma ugotovi, da tožnik trpi svoje stroške postopka, medtem ko davčnemu organu posebni stroški niso nastali.

Tožnik v tožbi, s katero predlaga odpravo izpodbijane odločbe, predlaga tudi odložitev izvršitve izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne sodne odločbe po 32. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker naj bi se z njeno izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. V tej zvezi navaja, da bi izvrševanje odločbe pomenilo neupravičeno višje davčne obveznosti in s tem hujšo materialno škodo pri izvajanju specializirane vinarske dejavnosti, ki že tako spada med rizične dejavnosti. Vsako dodatno finančno breme pa bi tudi likvidnostno ohromilo tožnika oziroma njegove člane kmečkega gospodinjstva.

Sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ni ugodilo iz naslednjih razlogov:

V skladu z določbami 32. člena ZUS-1 tožba praviloma ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena. Pač pa po drugem odstavku istega člena lahko sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pogoj za odložitev izvršitve je torej škoda, ki grozi tožniku zaradi izvršitve izpodbijanega akta in ki bi bila v primeru, če tožnik s tožbo uspe, težko popravljiva in hkrati takšna, da pretehta javno korist, ki jo izpodbijani akt zasleduje. Pri odločanju o začasni odredbi mora namreč sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi koristi nasprotnih strank in prizadetost javne koristi.

V primeru davčnih obveznosti je tehtanje javnega interesa in interesov davčnih zavezancev opravil že zakonodajalec s tem, ko je predpisal, da pritožba zoper odločbo prve stopnje ne zadrži izvršitve. Glede na prevladujoč javni interes v davčnih postopkih, sodišče izvršitev odločbe v davčnih zadevah odloži le izjemoma, to je, če tožnik izkaže okoliščine, ki so močnejše od javne koristi in jih z drugimi ukrepi ni mogoče preprečiti.

Takšnih okoliščin pa tožnik v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe po presoji sodišča ne izkaže. Navaja le, da mu grozijo „višje davčne obveznosti“ in „hujša materialna škoda“, s tem pa ni na zahtevani (konkreten) način navedena ne škoda ne morebitne težko popravljive posledice, ki grozijo oziroma ki bi mu lahko nastale zaradi izvršitve izpodbijane odločbe. Predvsem pa ne izkaže, da bi mu posledice nastale prav na podlagi izpodbijane odločbe. Izpodbija se namreč odločba, s katero se davčna obveznost (še) ne odmeri in tudi ne nalaga v plačilo. To pa pomeni, da se odločba v smislu odmere in plačila davčnih obveznosti, vsaj neposredno, še ne izvršuje in da zato tudi ni neposrednega razloga za odložitev njene izvršitve.

Ker torej po povedanem pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, je sodišče odločilo tako, kot sledi iz izreka.