Administrative court dismisses claim for rights determination due to existing data protection judicial remedy.

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

[JEDRO]

Tožnik zatrjuje, da gre za domnevni poseg v njegove človekove pravice zaradi nezakonito pridobljenih in obdelanih osebnih podatkov. Tožnik ima zagotovljeno sodno varstvo po določbah ZVOP-1, saj to izhaja iz določb 34. člena ZVOP-1.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik je vložil tožbo zoper toženo stranko zaradi ugotovitve, da je tožena stranka preko sodnice A.A. nezakonito pridobila in obdelovala njegove osebne podatke, in sicer podatke iz evidence Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in CRP, s čemer je tožena stranka posegla v njegove človekove pravice. Navaja, da pravne podlage zakonitih obdelav osebnih podatkov po Zakonu o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) v javnem sektorju določa 9. člen tega zakona, četrti odstavek 9. člena pa natančno opredeljuje obdelavo v javnem sektorju. Zakon o sodiščih pa v 13. členu sodišču dovoljuje obdelavo osebnih podatkov zgolj na podlagi utemeljenih zahtevkov. Sodišču predlaga, da ugotovi obstoj kršitev njegovih človekovih pravic, ki mu jih zagotavlja Ustava RS; da ugotovi, da tožena stranka naklepno krši njegove človekove pravice; da v ugotovitveni sodbi toženi stranki prepove kršitev njegovih človekovih pravic; da ugotovi, da mu je tožena stranka zaradi dokazljivo nezakonitih protipravnih dejanj dolžna plačati odškodnino zaradi kršitve njegovih človekovih pravic in da izda začasno odredbo, s katero naj toženi stranki prepove kršitev njegovih človekovih pravic.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo in na predlog za izdajo začasne odredbe prereka navedbe v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe kot neutemeljene ter sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek in predlagano začasno odredbo zavrne kot neutemeljeno.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

K I. točki izreka :

V 2. odstavku 157. člena Ustave RS je določeno, da v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. V 2. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je določeno, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon.

Tožnik je v konkretnem primeru vložil tožbo, s katero zahteva ugotovitev posega v njegove človekove pravice, torej tožbo na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Tožbo je torej vložil po 1. odstavku 4. člena ZUS-1 za začetek subsidiarnega upravnega spora. Skladno s 4. členom ZUS-1 sodišče v upravnem sporu lahko odloča tudi o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar samo, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodišče je zato ugotavljalo, ali je tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Tožnik v tožbi zahteva sodno varstvo pred Upravnim sodiščem v upravnem sporu zaradi zatrjevanega posega v njegove osebne podatke. Glede na to, da torej tožnik zatrjuje, da gre za domnevni poseg v njegove človekove pravice zaradi nezakonito pridobljenih in obdelanih osebnih podatkov, sodišče meni, da ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo po določbah ZVOP-1, saj to izhaja iz določb 34. člena ZVOP-1. To pomeni, da ima torej tožnik v konkretnem primeru zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer samostojno sodno varstvo v upravnem sporu. Kadar pa je zoper nek akt ali dejanje, za katero se zahteva subsidiarno sodno varstvo, zagotovljeno drugo sodno varstvo, tožnik ne more uveljavljati sodnega varstva v subsidiarnem sporu po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1.

Ker je torej v konkretnem primeru tožniku zagotovljeno redno sodno varstvo v upravnem sporu, je bilo treba, ob upoštevanju načela subsidiarnosti sodnega varstva v smislu drugega odstavka 157. člena Ustave RS v zvezi s 4. členom ZUS-1, tožbo zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K II. točki izreka :

Ker je sodišče tožbo zavrglo zaradi neobstoja procesnih predpostavk, je hkrati zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker je le-ta vezana na tožbo. Obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo je namreč tudi procesna predpostavka za obravnavo zahteve za izdajo začasne odredbe, zato mora sodišče, če tožbo zavrže, hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker niso podane procesne predpostavke za sprejem tožbe v obravnavo.