Administrative court dismisses appeal against compensation order where inspection findings on illegal construction cannot be challenged.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

V postopku za odmero nadomestila - enako pa tudi v upravnem sporu v zvezi s tem postopkom - ni mogoče izpodbijati okoliščin, ki izhajajo iz inšpekcijske odločbe, torej vrste nelegalne gradnje, njenega obsega in investitorja oziroma inšpekcijskega zavezanca.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku zaradi nelegalne gradnje na JV delu zemljišča s parc. št. 109/1 k.o. ... odmeril nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v višini 3.507,84 EUR (1. točka izreka), navedel rok in način plačila tega zneska (2. točka) ter odločil, da je tožnik za zapadlo in neplačano nadomestilo dolžan plačati zakonske zamudne obresti (3. točka) in da niso nastali posebni stroški postopka (4. točka).

Iz obrazložitve izhaja, da je organ prejel pravnomočno odločbo, s katero je bilo odločeno, da je tožnikov objekt na navedeni parceli nelegalna gradnja. Zato je bil dolžan po uradni dolžnosti pričeti postopek za odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, v tem postopku pa ne sme odločati ali gre za nelegalno gradnjo, saj je bilo o tem že odločeno z omenjeno odločbo. V nadaljevanju navaja značilnosti objekta in zemljišča, ki jih je upošteval pri izračunu nadomestila, ter način tega izračuna.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da toženka ne bi smela uporabiti določb Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), saj je bil obravnavani objekt zgrajen pred pričetkom veljavnosti tega zakona. Takrat ni obstajal predpis, ki bi lastniku ali investitorju gradnje ali lastniku zemljišča nalagal plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo, zato uporaba ZGO-1 za odmero tega nadomestila pomeni retroaktivno uporabo zakona, ki je prepovedana z Ustavo. Poleg tega je tožnik le uporabnik obravnavanega objekta, ni pa bil njegov graditelj, niti ga ni umestil v prostor.

Napačna je tudi višina odmerjenega nadomestila, ki med drugim temelji na okoliščini, da naj bi šlo za novogradnjo, kar ne drži. Tožnik se je z družino vselil v obstoječo stavbo, ni je ne dograjeval, ne spreminjal njenega zunanjega videza ali gabaritov, temveč je izvajal le njuna vzdrževalna dela, zadnja od njih že 20 let pred izdajo izpodbijane odločbe. Zato objekt ne more biti novogradnja, tožnik pa ne njen investitor. V zvezi s temi okoliščinami se sklicuje tudi na odločbo Občine Ljubljana Moste – Polje, Občinskega sekretariata za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 10. 5. 1994, iz katere izhaja, da je predmetna parcela skoraj v celoti pozidana z več objekti.

Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno, naj to odločbo odpravi in zadevo vrne pristojnemu ministrstvu v novo odločanje, v vsakem primeru pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora določa 157. člen ZGO-1. Po določbi prvega odstavka tega člena je nadomestilo dolžan plačati investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt. Po petem odstavku tega člena je inšpekcijski zavezanec dolžan plačati nadomestilo na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi določb 152. do 155. člena ZGO-1.

Navedeno pomeni da primerih, kot je obravnavani, zakonska ureditev predpisuje dva ločena upravna postopka: pristojni inšpekcijski organ najprej ugotovi nelegalnost gradnje, nato pa svojo odločbo pošlje upravni enoti, ki na njeni podlagi izda odločbo o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, torej odločbo, kakršna je izpodbijana v tem upravnem sporu.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila izdana v skladu s prej povzetim petim odstavkom 157. člena ZGO-1, namreč na podlagi pravnomočne odločbe v inšpekcijskem postopku, s katero so bili tožniku izrečeni inšpekcijski ukrepi zaradi nelegalne gradnje obravnavanega objekta. Teh okoliščin tožnik ne izpodbija, zato sodišče šteje, da med strankama niso sporne.

Tako vrsta in obseg nedovoljenega posega v prostor, kot tudi inšpekcijski zavezanec, so torej pravnomočno ugotovljeni že z inšpekcijsko odločbo. Toženka je na to odločbo vezana, kar pomeni, da v odločbi o odmeri nadomestila teh okoliščin ne ugotavlja sama, niti jih ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi zoper njeno odločbo (prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS, X Ips 1551/2006). Povedano drugače: v postopku za odmero nadomestila – enako pa tudi v upravnem sporu v zvezi s tem postopkom – ni mogoče izpodbijati okoliščin, ki izhajajo iz inšpekcijske odločbe, torej vrste nelegalne gradnje, njenega obsega in investitorja oziroma inšpekcijskega zavezanca. Izključno take okoliščine, z edino izjemo očitka o retroaktivni uporabi ZGO-1, pa v tej zadevi uveljavlja tožnik.

Nelegalnost gradnje po ZGO-1 ni omejena na objekte, katerih graditev se je začela šele po uveljavitvi tega zakona. Obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora pa tako logično kot sistemsko (glede na uvrstitev v poglavje „Druge sankcije“ petega dela ZGO-1 z naslovom Inšpekcijsko nadzorstvo) spada med sankcije za nelegalno gradnjo, zato obveznost plačila tega nadomestila ni odvisna od časa posega in velja za vse nelegalne, še vedno nesanirane posege v prostor, ugotovljene v inšpekcijskem postopku.

Taka ureditev ni v neskladju z drugim odstavkom 155. člena Ustave RS, po katerem samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Kot že rečeno, odmera nadomestila temelji na pravnomočni ugotovitvi o nelegalnosti gradnje v času izdaje inšpekcijske odločbe (in ne za nazaj). Poleg tega odmera nadomestila ne posega v pridobljene pravice tožnika, saj ta z nelegalno gradnjo ni pridobil pravic, ki bi jih varoval pravni red. Tako stališče je ustaljeno v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (prim. npr. X Ips 149/2007 in X Ips 133/2006), izhaja pa tudi iz ustavnosodne prakse Ustavnega sodišča (U-I-107/93).

Iz navedenih razlogov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.