Administrative court dismisses permanent residence claim due to failure to prove continuous residence since 1990.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Kljub pozivom upravnega organa, naj predloži dokaze o neprekinjenem bivanju v Republiki Sloveniji od leta 1990 dalje, oziroma naj navede razloge, zakaj se v Republiko Slovenijo ni mogel vrniti, tožnik tega ni izkazal. Zato je organ pravilno ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje (prvi odstavek 1. člena ZUSDDD).

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav, naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD). Iz obrazložitve izhaja, da je organ prve stopnje odločal v ponovnem postopku na podlagi odločitve tožene stranke. V ponovljenem postopku je ugotavljal, ali tožnik izpolnjuje pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, kakor tudi morebitne zadržke glede tožnikovih poskusov vrnitve v Republiko Slovenijo. Tožniku je bil poslan poziv k predložitvi dokazov, in sicer naj prošnjo dopolni z dokazili o dejanskem življenju v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 do februarja 1992. Tožnik je bil zaslišan na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Prištini. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo leta 1980, ko je začel delati v vojski, avgusta 1991 pa je odšel v A., Hrvaška, kamor je bil službeno premeščen. V začetku januarja 1992, še pred izbrisom, je oddal prošnjo za slovensko državljanstvo, katera pa je bila zavrnjena, ker jo je vložil prepozno. V obdobju od 23. 12. 1991 do februarja 1992 je šel na Kosovo. Leta 1995 mu je potekel potni list, zato tudi ni mogel več potovati, za vstopni vizum pa ni nikoli zaprosil. Nadalje je pojasnil, da v Republiki Sloveniji nima družine in sorodnikov, družino, ženo in dva otroka ima na Kosovem. V zvezi z dejanskim življenjem tožnika je organ prve stopnje v postopku izvedel tudi dokaz z zaslišanjem dveh prič. Tožnik je bil v postopku seznanjen z ugotovitvami postopka in je imel možnost se o teh izjaviti. V odgovoru je pojasnil, da je Republiko Slovenijo zapustil avgusta 1991 ter odšel v A., kjer je bila njegova enota. Na podlagi ugotovitvenega postopka je organ prve stopnje zaključil, da tožnik v obdobju med 23. 12. 1990 in februarjem 1992 ni dejansko živel v Republiki Sloveniji, zaradi česar ne izpolnjuje pogoja za pridobitev stalnega prebivanja na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD.

Tožnik se je zoper odločitev organa prve stopnje pritožil, tožena stranka pa je pritožbo z odločbo z dne 22. 5. 2014 zavrnila. Pritrdila je ugotovitvi organa prve stopnje in odgovorila na pritožbene navedbe.

Tožnik se z odločitvijo organa prve stopnje ter tožene stranke ne strinja in smiselno predlaga, naj sodišče tožbi ugodi. V tožbi predvsem pojasnjuje, da je v Republiki Sloveniji živel od leta 1980 do izbrisa, vložil je tudi prošnjo za sprejem v državljanstvo, vendar mu je bila zavrnjena, čeprav je zamudil rok za vložitev prošnje le za 20 dni. Po zavrnitvi prošnje se je vrnil k družini na Kosovo, ker ni bilo možnosti, da bi v Slovenijo pripeljal ženo in otroka. Meni, da je z izpodbijano odločbo oškodovan.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, posebnega odgovora na tožbo ni vložila.

Tožba ni utemeljena.

Dovoljenje za stalno prebivanje ureja ZUSDDD, ki v prvem odstavku 1. člena določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 24. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in je od tega dne v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, se ne glede na določbe Zakona o tujcih na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

V zadevi ni sporno, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan SFRJ in državljan SR Srbije in je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče na naslovu … v Sloveniji. Glede na navedeno je tožena stranka pravilno ugotavljala, ali je izpolnjen pogoj dejanskega prebivanja od 23. 12. 1990 dalje. Tožnik je v postopku izjavil, da je Republiko Slovenijo prvič zapustil že leta 1991, ko je z vojsko, v kateri je bil zaposlen, bil premeščen v A. To pomeni, da je pravilna ocena organa prve stopnje, da je tožnik Republiko Slovenijo zapustil prostovoljno. Kljub pozivom upravnega organa naj predloži dokaze o neprekinjenem bivanju v Republiki Sloveniji od leta 1990 dalje, oziroma naj navede razloge, zakaj se v Republiko Slovenijo ni mogel vrniti, tožnik tega ni izkazal. Res se je sicer v letu 1992 vrnil v Republiko Slovenijo zaradi vložitve prošnje za državljanstvo, ki pa mu je bila zavrnjena. Nato se je vrnil na Kosovo, v Republiko Slovenijo pa se ni več vračal. Navedel je sicer, da bi za vrnitev potreboval privolitev vojske, v kateri je bil do 15. 12. 1991 zaposlen, da pa družine v Republiko Slovenijo ne bi mogel odpeljati, ker niso imeli ustreznih dokumentov. Ni pa izkazal, da bi kakorkoli vložil prošnjo za pridobitev vizuma niti, da mu je bila prošnja zavrnjena. Tudi potek veljavnosti potnega lista po mnenju sodišča ne more biti razlog, da se tožnik ni mogel vrniti v Republiko Slovenijo, saj ni izkazal, da bi prosil za podaljšanje veljavnosti potnega lista, oziroma, da mu je bila prošnja zavrnjena. Zato je po presoji sodišča pravilna odločitev organa prve stopnje, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje.

Glede na navedeno tožbeni ugovori niso utemeljeni. Ni pravno upošteven tožbeni ugovor, da tožnik državljanstva Republike Slovenije ni pridobil zaradi tega, ker je rok zamudil le za 20 dni. Gre za prekluzivni rok in tožnik bi moral svojo prošnjo vložiti pravočasno. Prav tako niso utemeljeni tožbeni ugovori, da se je zaradi nepridobitve državljanstva moral vrniti na Kosovo. Kot je bilo že povedano, tožnik ni izkazal, da bi bila nezmožnost vrnitve na njegovi strani oziroma, da se je v Republiko Slovenijo poizkusil vrniti.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).