Court dismisses claim for special decision as applicant failed to be deleted from register on the specific statutory date.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Osnovni pogoj za izdajo posebne odločbe na podlagi ZUSDDD je, da je bil tujec - državljan druge republike nekdanje SFRJ, 26. 2. 1992 oziroma na dan, ko so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih, izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Ker je bilo tožnici 25. 11. 1992 odjavljeno stalno prebivališče na podlagi Zakona o evidenci nastanitve občanov in registru stalnega prebivalstva in ne z dnem, ko so zanjo začele veljati določbe Zakona o tujcih, osnovnega pogoja za izdajo posebne odločbe tožnica ne izpolnjuje.

[OBRAZLOŽITEV]

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za izdajo posebne odločbe tujcu, ki je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Svojo odločitev je oprl na določbo tretjega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanu drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Iz obrazložitve izhaja, da je bilo tožnici dne 15. 2. 2014 izdano dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji skladno z določbo prvega odstavka 1. člena ZUSDDD. Ta odločba je dne 19. 4. 2014 postala dokončna. Na podlagi uradne evidence, in sicer registra stalnega prebivalstva, je upravni organ ugotovil, da je bila tožnica z odločbo z dne 10. 11. 1992 odjavljena z naslova … (Slovenije). Odločba je postala dokončna 25. 11. 1992. Iz odločbe izhaja, da je bil zoper tožnico skladno z določbo 8. člena Zakon o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva po uradni dolžnosti uveden postopek ugotavljanja njenega dejanskega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Ugotovljeno je bilo, da se je tožnica januarja 1992 izselila z naslova …, ter odšla v Bosno, kjer biva še sedaj, ni pa bilo mogoče ugotoviti njenega stalnega prebivališča. Posledično je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je upravni organ prve stopnje presodil, da tožnica ne izpolnjuje osnovnega pogoja, določenega v tretjem odstavku 1. člena ZUSDDD. Pri tem še pojasnjuje, da je v skladu s 1. in 2. točko prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odločil v skrajšanem postopku, saj je bilo dejansko stanje moč ugotoviti na podlagi dejstev, ki so organu znana.

Tožena stranka je pritožbo tožnice z odločbo z dne 18. 10. 2013 kot neutemeljeno zavrnila. Pritrjuje odločitvi organa prve stopnje in odgovarja na tožbene navedbe.

Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in predvsem ugovarja, da ji je kršene temeljne pravice, in sicer pravica do svobode gibanja. Zaprosila je za izdajo posebne odločbe, in sicer za izdajo odločbe od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje. Meni, da bi ji morala ta pravica avtomatično pripasti. Nadalje pojasnjuje, da se iz Republike Slovenije ni nikoli odjavila. Leta 1991 je zaprosila za pridobitev državljanstva, kar pa ji je bilo zavrnjeno. Smiselno predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločba, s katero je bila tožnici zavrnjena izdaja posebne odločbe tujcu, ki je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in je dovoljenje za stalno prebivanje pridobil po Zakonu o tujcih. V zadevi namreč ni sporno, kar iz podatkov spisa tudi izhaja, da je tožnica dne 12. 6. 2013 vložila prošnjo za izdajo posebne odločbe, ki jo ureja tretji odstavek 1. člena ZUSDDD. Ta določa, da če se po Zakonu o tujcih dovoljenje za stalno prebivanje izda tujcu, ki je bil dne 26. 2. 1992 oziroma dne, ko so zanj začeli veljati določbe Zakona o tujcih, izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, se šteje, da je imel v Republiki Sloveniji stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče, na naslovu, na katerem je bil prijavljen ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, tudi v času od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, o čemer se tujcu na prošnjo izda posebna odločba.

Predmet presoje v tej zadevi je torej, ali tožnica izpolnjuje pogoje, določene v tretjem odstavku citiranega zakona. Po presoji sodišča je organ prve stopnje svojo odločitev pravilno oprl na okoliščino, da je bilo na podlagi postopka, uvedenega po uradni dolžnosti, skladno z 8. členom Zakona o evidenci nastanitve občanov in v registru prebivalstva, pričet postopek dejanskega prebivališča. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da je bilo z odločbo z dne 10. 11. 1992 ugotovljeno, da tožnica na naslovu ..., ne stanuje, da je odšla v Bosno, zaradi česar ji je bilo odjavljeno stalno prebivališče na prej navedenem naslovu in na podlagi zgoraj citiranega zakona. To pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 1. člena ZUSDDD, ker tožnici prijava stalnega prebivališča ni prenehala z dnem, ko so zanjo začele veljati določbe Zakona o tujcih in tega dne ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Kot povedano, je bila izbrisana na podlagi odločbe Mestnega sekretariata za notranje zadeve, izdane v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča po Zakonu o evidenci nastanitve občanov in v registru prebivalstva. Kot pravilno opozarja tudi tožena stranka, je osnovni pogoj za izdajo posebne odločbe, ki se izda na podlagi ZUSDDD, da je bil tujec – državljan druge republike nekdanje SFRJ dne 26. 2. 1992 oziroma dne, ko so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih, izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Ker je bilo tožnici dne 25. 11. 1992 odjavljeno stalno prebivališče na podlagi že citiranega Zakona o evidenci nastanitve občanov in registru stalnega prebivalstva in ne z dnem, ko so zanjo začele veljati določbe Zakona o tujcih, tožnica osnovnega pogoja za izdajo posebne odločbe ne izpolnjuje. Zato je odločitev organa prve stopnje, kateremu je tožena stranka pritrdila, pravilna in zakonita.

Tožbeni ugovori po presoji sodišča niso utemeljeni. Stališče tožnice, da bi moral organ prve stopnje tožnici izdati posebno odločbo po uradni dolžnosti, ni pravilno. Tožnica je namreč zaprosila za slovensko državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, vendar je bila njena prošnja zavrnjena, odločba je dne 10. 4. 1993 postala dokončna. To pomeni, da so za tožnico skladno z 81. členom Zakona o tujcih začele veljati določbe tega zakona dne 10. 6. 1993 in ne 26. 2. 1992 oziroma 25. 11. 1992, ko ji je dejansko prenehala prijava stalnega prebivališča.

Tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi bila tožnici kršena pravica do svobode gibanja. Tožnica ima pravico, da se svobodno giblje in si izbira prebivališče, vendar pod pogoji, ki jih določa zakon.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnice zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).