Appeal dismissed: Radio license holder liable for fees regardless of actual frequency usage.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Zavezanec za plačilo pristojbine za uporabo radijske frekvence je lastnik radijskega dovoljenja, ne glede na to, ali radijsko frekvenco tudi dejansko uporablja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 4.10.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Uprave Republike Slovenije za telekomunikacije z dne 16.6.1999. Z navedenim sklepom je bila tožeči stranki kot lastnici radijskega dovoljenja za uporabo radijske postaje v fiksnih omrežjih na lokaciji S.G. določena obveznost plačila pristojbine za uporabo radijske frekvence za leto 1999 v znesku 224.000,00.

V obrazložitvi sodbe se sodišče sklicuje na določbe 4. odstavka 35. člena, 1. odstavka 37. člena in 8. alinee 45. člena Zakona o telekomunikacijah (ZTel, Uradni list RS, št. 35/97), ki je veljal v času odločanja organa prve stopnje in tožene stranke. Iz teh izhaja, da je pristojbina vezana na uporabo radijske frekvence in da je za uporabo radijskih frekvenc ter za nabavo in uporabo radijskih postaj potrebno radijsko dovoljenje. Zato obveznost plačevanja pristojbine nastane z dnem izdaje radijskega dovoljenja. Na enak način to vprašanje ureja tudi Uredba o pristojbinah za uporabo radijskih frekvenc (Uredba, Uradni list RS, št. 90/98), ki v 3. odstavku 14. člena med drugim določa, da v prvem letu znaša pristojbina toliko 12-tin letne pristojbine, kolikor mesecev preostane od dneva izdaje radijskega dovoljenja do konca leta.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Soglaša s sodiščem, da je plačevanje pristojbine vezano na uporabo radijske frekvence, uporaba radijske frekvence pa je strogo vezana na radijsko dovoljenje. Zato je čas izdaje radijskega dovoljenja pravno pomemben za nastanek obveznosti plačevanja pristojbine. Vendar pa prav zaradi navedenega tožeča stranka ni zavezana plačati pristojbine, saj radijska dovoljenja v času, ko ji je bila naložena obveznost plačila, niso bila več veljavna. Radijske postaje, za katere so bila izdana radijska dovoljenja, namreč niso začele delovati, zato je tožeča stranka dvakrat zaprosila za podaljšanje roka za začetek uporabe. Rok za začetek uporabe je bil zadnjič podaljšan do dne 21.6.1997. In, ker je od tedaj do izdaje spornega sklepa minilo dve leti, je veljavnost radijskih dovoljenj prenehala po samem zakonu, kot to določa 42. člen ZTel, kar vse je tožeča stranka navajala že v tožbi. In ker se sodišče do teh tožbenih navedb, ki so bistvene za odločitev o stvari, ni opredelilo, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, kar je imelo za posledico zmotno uporabo materialnega prava.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih pri tem navaja, so pravilni in imajo podlago v podatkih predloženih upravnih spisov in v določbah ZTel, na katere se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje. Po navedenih določbah, je uporabnik radijske frekvence dolžan plačati pristojbino. Ker se radijske frekvence uporabljajo na podlagi radijskega dovoljenja, s katerim se dodeljuje pravica do uporabe radijskih frekvenc (1. odstavek 35. člena in 1. odstavek 37. člena ZTel), je torej lastnik radijskega dovoljenja dolžan plačati pristojbino, ne glede na to, ali radijsko frekvenco tudi dejansko uporablja. In ker iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik lastnik v spornem sklepu navedenega radijskega dovoljenja z veljavnostjo do 21.6.2006, je tudi zavezanec za plačilo pristojbine. Res je sicer, da je neuporaba radijske postaje po določbi 1. odstavka 42. člena ZTel, na katero se sklicuje tožeča stranka, razlog za prenehanje radijskega dovoljenja. Vendar pa bi morala po presoji pritožbenega sodišča, tožeča stranka, kolikor bi želela, da ji radijsko dovoljenje preneha pred potekom časa, za katerega je bilo izdano, zahtevati izdajo odločbe o prenehanju radijskega dovoljenja. Da bi tožeča stranka tako postopala in da bi upravni organ izdal odločbo o prenehanju predmetnih radijskih dovoljenj pa iz upravnih spisov ne izhaja in tega tudi tožeča stranka ne zatrjuje. Zato tožbene navedbe, ki jih tožeča stranka ponavlja tudi v pritožbi, ne morejo vplivati na drugačno odločitev o stvari.

Ker glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga nista podana, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.