Supreme Court dismisses appeal in adverse possession case where plaintiff failed to prove sufficient use of land.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka je bilo bistveno, da tožnica v postopku ni uspela dokazati na majhni površini spornega zemljišča v teku priposestvovalne dobe takih posestnih dejanj, ki bi pomenila uporabo zemljišča glede na njegovo naravo. Zato ni bilo pogojev za priposestvovanje tega zemljišča.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da je lastnica dela parcele št. 1459, ki ga omejujejo točke A-H-C in C1 skice in da mora toženec izstaviti listino, na podlagi katere se bo po odmeri geometra del parcele odpisal od vl.št. 109 in pripisal k vl.št. 88 iste k.o. Pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da je sodišče druge stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni upoštevalo kršitve postopka sodišča prve stopnje, ki je samo odločalo o strokovnih zadevah s področja kmetijstva, čeprav bi moralo angažirati izvedenca kmetijske stroke. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku in sicer zaradi nasprotij v sodbi o odločilnih dejstvih. Nepravilno uporabo materialnega prava (3.odst. 72.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih) pa predstavlja stališče, da bi morala tožeča stranka dokazati, da je nabirala dračje v dobri veri.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljani kršitvi določb pravdnega postopka nista podani. Obrazložitvi sodb sodišč prve in druge stopnje o tem, da sta logarja izpovedala, komu sta les odkazovala, da pa ni dokazano kdo je les potem posekal, nista v nasprotju z zapisnikom o izpovedbah prič. Tudi glede obsekavanja smrek taka nasprotja ne obstajajo. Revizijsko sodišče tako ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP. Kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni predlagala, da sodišče pribavi mnenje izvedenca iz kmetijske stroke. Sodišče prve stopnje, ki je opravilo ogled na kraju samem ob sodelovanju izvedenca geodetske stroke in dveh logarjev, ni kršilo določb 3.odst. 7.čl. ZPP, če ni po uradni dolžnosti postavilo še izvedenca kmetijske stroke. Ugotovitve sodišča temeljijo na izvedenem dokaznem postopku, zlasti pa še na opravljenem ogledu. Revizijske navedbe kažejo, da tožeča stranka izpodbija še dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Teh ugovorov revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP).

Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je sporni del zemljišča ponekod težko dostopen ali sploh nedostopen. Zanemarjenost terena kaže, da ga ni uživala nobena od strank. Za stara posekana drevesa ni bilo mogoče ugotoviti, kdo jih je posekal. Pred približno osmimi leti pa so se začeli med strankama prepiri, ker je logar odkazal za posek nekaj smrek tožencu, posekal pa jih je tožničin zet Drugih zatrjevanih posestnih dejanj tožeče stranke (košnje trave, obsekavanja vej na smrekah) sodišči tudi nista ugotovili. Okoliščina, če je sodišče prve stopnje v zvezi z morebitnim nabiranjem dračja (ki ga ni ugotovilo) izrazilo dvom v dobro vero tožeče stranke, ne pomeni, da je pri odločanju zmotno uporabilo določbo 3. odst. 72.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka je bilo bistveno, da tožnica v postopku ni uspela dokazati na majhni površini spornega zemljišča v teku priposestvovalne dobe takih posestnih dejanj, ki bi pomenila uporabo zemljišča glede na njegovo naravo. Zato ni bilo pogojev za priposestvovanje tega zemljišča.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).