Supreme Court dismisses appeal confirming heirs have probable inheritance rights via will after decedent's death.

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Tudi oporočni dedinji sina denacionalizacijske upravičenke verjetno izkazujeta pravno nasledstvo po pokojni upravičenki.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru, kot sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožečih strank zoper odločbo tožene stranke z dne 19.7.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi vlagateljic zahteve za denacionalizacijo (J.H. in I.S., Avstrija) in odpravila odločbo Upravne enote M. z dne 9.5.2001, s katero je navedeni prvostopni upravni organ zavrnil zahtevo vlagateljice za denacionalizacijo vloženo 10.1.1993 in vrnila zadevo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje. Tožena stranka je navedla, da sta vlagateljici denacionalizacijskega zahtevka kot oporočni dedinji upravičenkinega sina izkazali pravno nasledstvo tudi po upravičenki K.P. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje takšnemu stališču.

Prvotožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke. Navaja, da sta vlagateljici zahteve samo oporočni dedinji pravnega naslednika upravičenke. Njuno pravno nasledstvo je tako potrebno presojati z vidika oporočne razpolage pravnega naslednika. Ta je v svoji oporoki z dne 1.8.1981 za dedinji svojega premoženja postavil vlagateljici zahtevka. V oporoki je izrecno zapisal, da jo postavlja za dedinji vsega svojega premoženja. V trenutku sestave oporoke seveda ni vedel in ni mogel vedeti, da utegne biti premoženje, odvzeto upravičenki, kadarkoli vrnjeno. Take njegove poslednje voljne razpolage iz leta 1981 ni mogoče z ničemer povezovati s premoženjem upravičenke. Vsake drugačne razlage so fiktivne. Potrebno je upoštevati tudi, da imajo po stališču Ustavnega sodišča RS (odločba UP-82/01 z dne 5.4.2002) oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji glede podržavljenega premoženja, učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno.

Tudi drugotožeča stranka v pritožbi odreka vlagateljicam zahteve za denacionalizacijo položaj pravnih naslednic pokojne upravičenke.

Predlaga da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da se tožbi ugodi.

Na tožbo sta odgovorili vlagateljici denacionalizacijskega zahtevka, ki ju zastopa odvetnik D.L.K. iz Maribora. Navajata, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Vlagateljici zahteve sta svoje pravno nasledstvo in s tem legitimacijo za vložitev zahtevka izkazali s tremi pravnomčnimi sklepi o dedovanju. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno ali sta oporočni dedinji pravnega naslednika pokojne denacionalizacijske upravičenke K.P. verjetno izkazali pravno nasledstvo in s tem pridobili pravico do vložitve zahteve za vračilo podržavljenega premoženja v smislu 1. odstavka 15. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Zahtevek za denacionalizacijo lahko vloži v prvi vrsti upravičenec, če pa je upravičenec mrtev ali razglašen za mrtvega, pa upravičenje za uveljavljanje pravic iz ZDen v skladu s 15. členom ZDen pridobijo pravni nasledniki upravičenca. To pa so, upoštevaje določbo 1.

odstavka 78. člena ZDen vsi, ki lahko pridobijo njegovo premoženje, tako dediči po Zakonu o dedovanju (ZD), kot dediči njegovih dedičev, če so ti že mrtvi ali razglašeni za mrtve. Ker so le-ti upravičeni zgolj za vlaganje denacionalizacijskih zahtevkov denacionalizacijskega upravičenca - prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja (1. odstavek iz 67. člena ZDen), jim je

mogoče priznati položaj stranke - upravičenca iz 15. člena ZDen tudi, če pravno nasledstvo zgolj verjetno izkažejo (3. odstavek 60. člena ZDen v zvezi s 15. členom ZDen). Ker se pravno nasledstvo presoja po pravu Republike Slovenije (2. odstavek 15. člena ZDen), je treba glede pravnega nasledstva fizičnih oseb upoštevati ureditev, ki jo vsebuje ZD. Ta kot trenutek, odločilen za določitev kroga dedičev, določa zapustnikovo smrt (125. člen v zvezi s 123. in 1. odstavkom 124. člena ZD). Tudi ZDen v 1. odstavku 78. člena (ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-138/99 z dne 18.1.2001), ki je v primerjavi z ZD specialna določba, določa, da se dedovanje glede denacionaliziranega premoženja uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju.

Ob takšni pravni ureditvi je po presoji pritožbenega sodišča pravilna ocena sodišča prve stopnje, da se je tudi po ZDen krog dedičev denacionaliziranega premoženja približal tistemu ob smrti denacionalizacijskega upravičenca in preko tega tistemu, kakršen bi bil, če do podržavljenja premoženja ne bi prišlo. To pa v konkretnem sporu pomeni, da sta oporočni dedinji pokojnega A.P., sina denacionalizacijske upravičenke, s stopnjo verjetnosti izkazali tudi pravno nasledstvo po pokojni denacionalizacijski upravičenki.

Pravilno sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz podatkov predloženega upravnega spisa izhaja, da je denacionalizacijska upravičenka K.P. umrla 27.12.1948 in da jo je sin A.P. preživel, saj je umrl leta 1985, ter tako denacionalizacijsko premoženje še ni prešlo nanj. Z oporoko, sestavljeno leta 1981, pa sta J.H. in I.S. dedovali premoženje upravičnikinega sina kot njegovi oporočni dedinji, o čemer priča sklep o dedovanju Okrajnega sodišča I. (Avstrija) z dne 4.4.1986. Da sta oporočni dedinji dedovali tudi premoženje denacionalizacijske upravičenke, pa izhaja tudi iz upravnih spisov predloženih sklepov Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 28.10.1999. Pravilna je zato presoja sodišča prve stopnje, da oporoka ni bila sestavljena tako, da oporočni dedinji ne bi mogli dedovati tudi premoženja denacionalizacijske upravičenke. Pritožbeno sodišče se zato strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je pravno nasledstvo vlagateljic denacionalizacijskega zahtevka (v tem upravnem sporu strank z interesom) verjetno izkazano na podlagi oporočnih dedovanj. Presoja njune dedne pravice pa je stvar zapuščinskega postopka. Zato je tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno odločila, ko je odpravila zavrnilno odločbo upravnega organa prve stopnje. Glede na navedeno tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča.

Ker sta obe pritožbi neutemeljeni, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.