Appeal dismissed; defendant in defamation case denied free legal aid under ZBPP s. 1(8).

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Tožnik, zoper katerega je bila v kazenski zadevi vložena zasebna tožba zaradi storitve kaznivega dejanja razžalitve, po izrecni določbi 1. alinee 8. člena ZBPP ni upravičen do odobritve brezplačne pravne pomoči.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 17.6.2005. Z njo je bila zavrnjena tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenski zadevi, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki, za zastopanje tožnika vse do mednarodnega sodišča. Tožena stranka je ugotovila, da je prošnja neutemeljena, saj tožnikov mesečni dohodek presega višino minimalne plače, določene z zakonom in se zato ne šteje, da bi bilo zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo njegovo socialno stanje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odločba tožene stranke sicer po zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v odločbi. Iz upravnih spisov, predvsem pa zapisnika o glavni obravnavi Okrajnega sodišča na Vrhniki z dne 10.5.2005, izhaja, da se zadeva, v kateri tožnik prosi za brezplačno pravno pomoč, nanaša na zasebno tožbo, ki jo je vložil zasebni tožilec S.P. zoper tožnika R.Š. kot obdolženca, zaradi kaznivega dejanja razžalitve po členu 169 KZ.

Sklicuje se na Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), ki v 1.

alinei 8. člena določa, da se brezplačna pravna pomoč ne odobri v zadevah, ki se nanašajo na kazniva dejanja razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja, razen če oškodovanec verjetno dokaže, da mu je bila zaradi storitve teh dejanj povzročena pravno priznana škoda. V navedeni kazenski zadevi, v kateri je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč, tožnik ne nastopa kot oškodovanec, temveč kot obdolženec in zato na podlagi samega zakona (ker je obdolžen kaznivega dejanja razžalitve po členu 169 KZ), ni opravičen do brezplačne pravne pomoči.

Tožnik v pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba pristranska, nepoštena, nezakonita in v nasprotju z Ustavo RS ter človekovimi pravicami. Sodišče prve stopnje je za podlago svoje odločitve uporabilo določbo 1. alinee 8. člena ZBPP, katere pa tožena stranka v tem postopku ni niti omenila. Meni, da je navedeno določbo uporabilo napačno, saj velja le za oškodovanca, on pa je v kazenskem postopku obdolženec in mu gre pravica do brezplačne pravne pomoči po določbah 1. člena ZBPP. Poleg vsega pa gre v predmetnem kazenskem postopku za krivo obdolžitev, kar bi z odvetnikom z lahkoto dokazal. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v nasprotju z 21., 22. in 23. členom Ustave RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi njegovi prošnji za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči, oziroma da zadevo vrne kakšnemu drugemu okrožnemu sodišču v ponovno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v tej zadevi pravilna in zakonita.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč v kazenski zadevi, ki je bila začeta na zasebno tožbo oškodovanca S.P., zoper obdolženca R.Š., zaradi suma storitve kaznivega dejanja razžalitve po členu 169 KZ. Glede na navedeno je pravilno presodilo, da tožnik po določbi 1. alinee 8. člena ZBPP ni upravičen do dodelitve brezplačne pravne pomoči. Po navedeni zakonski določbi se brezplačna pravna pomoč lahko odobri le oškodovancu kot zasebnemu tožilcu, če ta verjetno dokaže, da mu je bila zaradi storitve kaznivih dejanj razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja povzročena pravno priznana škoda. Tožnik, zoper katerega je bila v kazenski zadevi vložena zasebna tožba zaradi storitve kaznivega dejanja razžalitve, tako po izrecni določbi 1. alinee 8. člena ZBPP ni upravičen do odobritve brezplačne pravne pomoči.

Neutemeljen je tožnikov ugovor, da naj bi mu šla pravica do dodelitve brezplačne pravne pomoči po določbah 1. člena ZBPP. Prvi člen le na splošno ureja institut brezplačne pravne pomoči, medtem ko je v 8. členu ZBPP izrecno določeno, da se v zadevah zaradi kaznivih dejanj razžalitve pravna pomoč po tem zakonu ne odobri (razen ob pogojih določenih v 1. alinei omenjenega člena).

Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, tožniku z njo tudi niso bile kršene ustavne pravice. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.