Appeal dismissed; minor value proceedings allow only procedural errors or material law misuse as grounds. Appeal dismissed; minor value proceedings allow only procedural errors or material law misuse as grounds.
Legislator summary
AI generatedThe appeal court rejected the appeal against a first-instance judgment in a minor value dispute regarding financial lease damages. The defendants argued the plaintiff failed to disclose VAT prices and provide detailed calculations, but the court found these procedural complaints irrelevant to the debt's existence or amount. Consequently, the court upheld the original decision because appeals in minor value cases are strictly limited to specific procedural violations or misapplication of substantive law.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku (ZPP), 495. člen 1. odstavek; 458. člen 1. odstavek; 339. člen 2. odstavek: In proceedings of minor value, an appeal is admissible only for fundamental procedural violations or misapplication of substantive law, excluding general complaints about the manner of fact-finding or procedural conduct.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
[JEDRO]
Domnevno neprimerno postopanje tožeče stranke v predpravdnem postopku na obstoj in višino vtoževane terjatve nima nobenega vpliva, saj se toženi stranki, tudi v kolikor bi bile trditve v tej smeri resnične, na ta način ne bi mogli razbremeniti plačila vtoževane obveznosti.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pravilna vrednost spornega predmeta znaša 2.374,84 EUR (I. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 186870/2012 z dne 5. 12. 2012 je v 1. odstavku izreka obdržalo v veljavi tudi za znesek 2.374,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2012 do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki v roku 8 dni povrniti 344,33 EUR pravdnih stroškov z obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka). V dopolnilnem sklepu z dne 19. 3. 2015 je zgoraj citirani sklep o izvršbi v 3. odstavku izreka razveljavilo in odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni povrniti še dodatne pravdne stroške v višini 109,19 EUR z obrestmi v primeru zamude.
2. Zoper sodbo sta se pritožili toženi stranki zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču sta predlagali, da jo razveljavi v celoti. Pritožbenih stroškov nista priglasili.
3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).
6. V obravnavani zadevi tožeča stranka zahteva povrnitev škode v višini 2.374,84 EUR, ki ji je nastala zaradi predčasne prekinitve Pogodbe o finančnem leasingu št. 511525 z dne 30. 7. 2010 za vozilo (v nadaljevanju Pogodba). Med pravdnima strankama je bilo sporno le, ali je tožeča stranka pravilno obračunala višino škode.
7. Tožeča stranka je za razjasnitev navedenega spornega dejstva v postopku zatrjevala, da je na dan prekinitve Pogodbe neodplačana vrednost leasinga brez DDV znašala 9.509,01 EUR (t. i. amortizacijski preostanek). Da je s prodajo vozila iztržila 8.561,00 EUR z vključenim DDV oziroma 7.134,17 EUR brez DDV in da je (ker prihodki od DDV pripadajo proračunu Republike Slovenije) od amortizacijskega preostanka v višini 9.509,01 EUR odštela znesek prodanega vozila brez DDV ter tako dobila višino vtoževane škode (2.374,84 EUR). Navedenih trditev tožeče stranke toženi stranki nista prerekali, niti nista podali drugih relevantnih ugovorov (npr. da je izračunana vrednost vtoževane terjatve napačna in v zvezi s tem kakšna je pravilna višina škode ali da vtoževana obveznost sploh ni nastala oziroma je že prenehala), zato jih je sodišče prve stopnje pravilno vključilo v dejstveni substrat sodbe in na tej podlagi, ob upoštevanju relevantnih določb Zakona o davku na dodano vrednost-1, pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku.
8. Toženi stranki v pritožbi sodišču prve stopnje očitata, da je navedeno odločitev sprejelo, ne da bi se opredelilo do njunih navedb, da tožeča stranka v informativnem obračunu z dne 10. 8. 2012 ni navedla cene z DDV (s čimer naj bi ravnala v nasprotju s 26. členom Zakona o varstvu potrošnikov) in da jima, kljub pozivu, ni hotela posredovati natančnejšega obračuna dolga, s čimer naj bi ju tožeča stranka zavajala, vendar neutemeljeno. Tožeča stranka je namreč že v dopolnitvi tožbe izkazala na kakšen način je izračunala vtoževano škodo. Zoper predstavljeni izračun toženi stranki nista imeli pripomb oziroma sta višini škode ugovarjali (kot tudi še sedaj v pritožbi) zgolj z navedbami, češ da jima le-te tožeča stranka v predpravdnem postopku ni na ustrezen način pojasnila. Navedeni ugovori pa za odločitev niso pravno relevantni, zato se sodišče prve stopnje do njih ni bilo dolžno posebej opredeljevati. Domnevno neprimerno postopanje tožeče stranke v predpravdnem postopku namreč na obstoj in višino vtoževane terjatve nima nobenega vpliva, saj se toženi stranki, tudi v kolikor bi bile trditve v tej smeri resnične, na ta način ne bi mogli razbremeniti plačila vtoževane obveznosti (obstoj zavajajočega ravnanja tožeče stranke bi lahko bila zgolj podlaga za eventualno uveljavljanje odškodninske odgovornosti tožeče stranke, izpodbijanje pogodbe zaradi zmote, obstoj prekrška, ...). Še dodatno, ker so bile navedeni ugovori tudi sicer neutemeljeni, saj kot izhaja iz dopisa z dne 14. 9. 2012, ki sta ga k ugovoru zoper sklep o izvršbi priložili toženi stranki, je tožeča stranka že v predpravdnem postopku toženim strankama jasno in nazorno pojasnila način izračuna vtoževane škode glede na pridobljeno kupnino in ostanek plačila finančnega leasinga.
9. Nadaljnjih navedb pritožnic (da tožeča stranka ni hotela sestaviti primopredajnega zapisnika; da vozilo ob predaji ni bilo poškodovano; da tožeča stranka toženi stranki ni omogočila, da bi bila prisotna ob cenitvi vozila, niti ji ni poslala cenitve cenilca; da bi lahko škodo zmanjšala z uveljavitvijo kasko zavarovanja) pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj z njimi toženi stranki izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje, kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prim. prvi odstavek 458. člen ZPP).
10. V pravdnem postopku velja načelo uspeha. Tožeča stranka je s svojim zahtevkom v celoti uspela, zato je sodišče prve stopnje v skladu z določbo prvega odstavka 154. in 155. člena ZPP pravilno odločilo, da ji morata toženi stranki povrniti potrebne stroške postopka (in so drugačna pritožbena prizadevanja neutemeljena).
11. Pritožba toženih strank glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
12. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker niso bili priglašeni.
13. O pritožbi je na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.