Appeal dismissed; possession of view right is not protectable under Property Law Act.

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker po SPZ ni več mogoča posest pravic, tožbeni zahtevek za posestno varstvo tožnikov, ki sta zatrjevala posest pravice do razgleda, kar predstavlja negativno služnost, ki od tožencev terja opustitev določenih ravnanj, ni utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci motili tožnika s tem, ko so v zračni prostor nepremičnine parc. št. 1510/1 k. o. X, v posesti tožnikov, montirali internetni kabel; da so toženci nerazdelno dolžni nemudoma vzpostaviti prejšnje posestno stanje z odstranitvijo kabla; da se, če tega ne storijo, za izvršitelja določi M. H. iz K.; da se tožencem v primeru nepravočasne izpolnitve sodne odločbe nerazdelno izreče denarna kazen v višini 50,00 EUR na dan zamude; da se tožencem prepoveduje v bodoče s takimi ali podobnimi ravnanji posegati v posest tožnikov; da so toženci tožnikoma dolžni nerazdelno povrniti pravdne stroške.

2. Zoper sklep sta tožnika vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajata, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Kabel posega v dosedanje izvrševanje posesti s tem, da kazi poglede na okolico, pri zadrževanju na dvorišču pa povzroča utesnjenost in poslabšuje dosedanjo uporabo nepremičnine. Kabel motilno vpliva na duhovno komponento tožnikov, kar nedvomno predstavlja motenje posesti. Na sporni kabel sedajo ptiči, ki na parcelo spuščajo iztrebke, kar tožnika moti. Tožnika sta tudi trdila, da internetni kabel seva, kar tožnikoma prav tako povzroča nelagodje. Da tega nista izkazala ne drži, gre za splošno znano dejstvo. Poseg tožencev je nedvomno protipraven. Nepravilno je sodišče ugotovilo, da kabel seka cesto, saj gre za dvorišče. Ni mogoče uporabiti določbe 35. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), saj v razmerju med pravdnima strankama ne gre za razmerje soposetnikov, temveč za razmerje med mirnim posestnikom nepremičnine in toženci, ki so s samovoljnim posegom v to posest posegli. Sodna praksa, ki jo citira sodišče, ni uporabna. Ker kabel poteka po zračnem prostoru nepremičnine tožnikov, ne gre za enak ali podoben primer, kjer je bil moteč oziroma poslabšan pogled iz razloga, ki je izviral iz sosednje nepremičnine. Okrnjen razgled na naravo je lahko prepovedana imisija, prepovedane imisije pa so motenje posesti.

3. Toženci so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Zaključke sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče sprejema in jih ne ponavlja. Glede na pritožbene trditve pa še dodaja:

6. Tožnika sta trdila, da jima sporni kabel, napeljan na višini 6 metrov, kazi pogled (iz spalnice), da ju ovira v posesti dela nepremičnine - pri kidanju snega, igri otrok, manevriranju z avtomobilom, da na kabel sedajo ptiči, ki spuščajo iztrebke, kar je tudi sprememba dosedanjega posestnega stanja, ki ju tudi moti, kabel pa tudi oddaja sevanje.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je sodna praksa zavzela enotno stališče, da posest pravice razgleda (negativne služnosti) ni mogoča in se je s tem v zvezi upravičeno sklicevalo na sodne odločbe, ki jih je izpostavilo. Z zatrjevanjem motenja posesti tako, da so jima toženci z napeljavo kabla okrnili razgled, sta tožnika zatrjevala posest pravice do razgleda, kar predstavlja negativno služnost, ki od tožencev terja opustitev določenih ravnanj. Po SPZ ni več mogoča posest pravice, ki zato tudi ni več predmet posestnega varstva. Posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo (24. člen SPZ), na pravici pa ni mogoče imeti dejanske oblasti. Glede na povedano ni relevantno pritožbeno zatrjevanje, da kabel delno poteka nad delom nepremičnine, ki jo imata v posesti in ne v celoti nad nepremičnino tožencev (v izpostavljeni sodni praksi naj bi stvar, ki je motila razgled, bila postavljena v celoti na nepremičnini v posesti druge pravdne stranke).

8. Pravilen in logičen je zaključek sodišča prve stopnje, da kabel, napeljan na višini 6 metrov, tožnikov ne more motiti pri zatrjevani uporabi spornega dela nepremičnine (pri kidanju snega, igri otrok, manevriranju z avtomobilom). Pravilno je tudi navedlo, da ni mogoče govoriti o motenju posesti, ker na kabel sedajo ptiči, ki spuščajo iztrebke.

9. Res so tudi prepovedane imisije motenje posesti, zato lahko posestnik zaradi čezmernih imisij uveljavlja tudi posestno varstvo. Vendar kabel sam po sebi ne more pomeniti prepovedane imisije, to bi lahko predstavljalo le morebitno prekomerno sevanje, ki bi izhajalo iz kabla (75. člen SPZ), tega pa tožnika nista izkazala, pri čemer ni mogoče govoriti o tem, da je splošno znano, da internetni kabli prekomerno sevajo. Da je temu tako, sicer tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje nista niti zatrjevala.

10. Pravilno je tako sodišče prve stopnje ugotovilo, da v konkretnem primeru ni prišlo do motenja posesti, zato je pravilno in zakonito tožbeni zahtevek zavrnilo (33. člen SPZ).

11. Pritožbeno sodišče je glede na povedano pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Če na kakšno pritožbeno navedbo ni odgovorilo, ni šlo za odločitev pomembno navedbo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato toženci sami nosijo stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).