Appeal dismissed because plaintiff failed to request supplementary ruling on costs omitted from first instance judgment.

Pritožba se zavrže.

[JEDRO]

Ker sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni odločilo o toženčevem stroškovnem zahtevku, bi toženec po 1. odstavku 325. člena v zvezi s 332. členom ZPP lahko predlagal izdajo dopolnilnega sklepa, vendar tega ni storil. V pritožbi sodišču prve stopnje namreč ne očita, da ni odločilo o njegovem zahtevku, ampak vsebinsko oporeka razlogom, s katerimi mu je sodišče prve stopnje odreklo pravico do povrnitve ugovornih stroškov. Toženčeve pritožbe torej ni mogoče šteti za predlog, naj se izda dopolnilni sklep.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom med drugim odločilo o toženčevem ugovoru zoper svoj plačilni nalog z dne 9. 1. 2015. Tega je razveljavilo za skupaj 279,63 EUR, v preostalem delu pa spremenilo tako, da mora toženec v petnajstih dneh plačati še 260,01 EUR sodne takse za pritožbo druge tožnice.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse pritožbene razloge. Predlaga takšno spremembo sklepa, da bodo tožencu priznani stroški za ugovor zoper plačilni nalog, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča, ki je njegov stroškovni predlog zavrnilo, kot izhaja iz obrazložitve sklepa. Toženec ni dolžan sam nositi stroškov za ugovor, ki je bil potreben in uspešen. Ne gre za naključje, ki bi se primerilo tožencu, ampak za napako, ki jo je storilo sodišče, ko je izdalo napačen plačilni nalog. Toženec je zato zahteval, naj se mu stroški za ugovor povrnejo iz proračuna. Enako zdaj predlaga tudi za pritožbene stroške.

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Izrek izpodbijanega sklepa ne vsebuje odločitve o stroških, ki jih je priglasil toženec v ugovoru zoper plačilni nalog. Sodišče prve stopnje je kljub temu toženčev stroškovni predlog očitno zavrnilo; tako je vsaj navedlo v obrazložitvi sklepa, kjer je to svojo odločitev tudi pojasnilo.

5. O utemeljenosti vseh zahtevkov, ki tvorijo tožbeni predlog, mora sodišče odločiti v izreku sodbe ali sklepa. To velja tudi za stranske terjatve, kot so stroški postopka. Učinki pravnomočnosti se namreč raztezajo le na izrek sodne odločbe.

6. Sodišče prve stopnje po navedenem sploh ni odločilo o toženčevem stroškovnem zahtevku. Toženec bi zato po prvem odstavku 325. člena v zvezi s 332. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko predlagal izdajo dopolnilnega sklepa, vendar tega ni storil. V pritožbi sodišču prve stopnje ne očita, da ni odločilo o njegovem zahtevku, ampak vsebinsko oporeka razlogom, s katerimi mu je sodišče prve stopnje odreklo pravico do povrnitve ugovornih stroškov. Toženčeve pritožbe torej ni mogoče šteti za predlog, naj se izda dopolnilni sklep (tretji odstavek 327. člena ZPP). Ker ni izreka o stroških, ne gre niti za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sklepa, zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero sicer pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

7. Toženec se potemtakem pritožuje zoper neobstoječo odločbo, za takšno pritožbo pa ne more imeti pravnega interesa. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

8. Ne glede na navedeno pa je treba dodati, da toženec s pritožbo v nobenem primeru ne bi mogel doseči povrnitve svojih ugovornih stroškov iz proračuna. Morebitno škodo, ki je tožencu nastala zaradi napačnega plačilnega naloga, bi smel od države zahtevati le v posebni pravdi.

9. Odločitev o zavrženju pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker je toženec s pritožbo propadel, jih mora kriti sam.