Appeal dismissed; affirmative litigation contestation rule does not apply to objections against enforcement based on credible evidence.

I. Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pravilo afirmativne litiskontestacije, ki je odraz zahteve po konkretizaciji navedb, velja le v postopku odločanja o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, ne pa tudi pri presoji obrazloženosti ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Načelno pravno mnenje občne seje VS RS z dne 9. 12. 1999 se ne nanaša na konkretizacijo ugovornih razlogov, temveč na določitev obsega možnih ugovornih razlogov. Glede konkretizacije in popolnosti ugovornih razlogov pa je Ustavno sodišče odločilo v odločbi Up-854/05 z dne 7. 2. 2007.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo dovolilni del sklepa o izvršbi in odločilo, da se postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog pred pristojnim sodiščem.

2. Upnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov.

3. Dolžnik je v odgovoru pritožbi nasprotoval.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

6. Po drugem odstavku 53. člena in drugem odstavku 61. člena ZIZ mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlagati dokaze zanje. Če dolžnik izpodbija sklep o izvršbi v delu, v katerem mu je naloženo, da poravna terjatev, mora navesti tista pravno pomembna dejstva, ki bi pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi, če bi se izkazala za resnična. Če dolžnik ne izpolni zahteve za uveljavljanje pravno pomembnih dejstev ali zanje ne predlaga dokazov, se šteje, da je ugovor neobrazložen in s tem tudi neutemeljen.

7. Kot je odločilo Ustavno sodišče v odločbi št. Up-854/05 z dne 7. 2. 2007, se kot neobrazložen ugovor lahko šteje le tak ugovor, ki ne navaja prav nobenih pravno pomembnih dejstev, oziroma ugovor, ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami. Če dolžnik zanika obstoj temelja za nastanek terjatve, mu dokazov o tem v izvršilnem postopku ni treba predlagati, saj je dokazno breme o tem na upniku in ne na dolžniku. Če dokaze predlaga, pa pri tem ne veljajo nobene omejitve glede izbora dokaznih sredstev.

8. Upnik v pritožbi navaja, da dolžnik ni podal zadosti substanciranih ugovornih navedb, hkrati pa tudi ni ponudil dokazov, ki bi pavšalne ugovorne navedbe, kot jih je podal, potrdili. V nadaljevanju se je skliceval na Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča, na sodno prakso (primeroma VSL II Ip 2043/2012) in zaključil, da v našem sistemu velja pravilo afirmativne litiskontestacije (primeroma navaja VS RS II Cp 3446/2011 in VSL I Cp 4262/2008), zato lahko sodišče upošteva le obrazloženo (substancirano) prerekanje. Ostale pritožbene navedbe so očitno neutemeljene in se do njih višje sodišče ne opredeljuje.

9. Višje sodišče pritožbenih argumentov ne sprejema. Načelno pravno mnenje občne seje VS RS z dne 9. 12. 1999 se ne nanaša na konkretizacijo ugovornih razlogov, temveč na določitev obsega možnih ugovornih razlogov. Glede konkretizacije in popolnosti ugovornih razlogov pa je Ustavno sodišče (kasneje tudi) že odločilo (glej 7. točko) in v nosilnih argumentih zavzelo stališče, ki je za sodišče zavezujoče (prim. tretji odstavek 1. člena Zakona o Ustavnem sodišču - ZUstS), da je neobrazložen le tisti ugovor, ki ne vsebuje prav nobenih pravno pomembnih dejstev. Tudi ni pravilno pritožbeno stališče, da pri presoji obrazloženosti ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine velja pravilo afirmativne litiskontestacije, ki je odraz zahteve po konkretizaciji (tožbenih in odgovornih) navedb (prim. 214. člen ZPP). Ta velja le v postopku odločanja o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova (prim. tretji odstavek 58. člena ZIZ), ne pa tudi v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine pri presoji obrazloženosti ugovora. Pritožnik v pritožbi v podkrepitev stališča o afirmativni litiskontestaciji navaja odločbo, sodbo in sklep VSL I Cp 4262/2008 z dne 1. 4. 2009, vendar neutemeljeno, saj sodišče v omenjeni zadevi ni odločalo o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, temveč je v pravdni zadevi odločalo o zahtevi solastnika (tožnika) za izročitev dela solastne nepremičnine (pars pro diviso) od toženke kot solastnice na podlagi 43. člena ZTLR. Enako velja tudi za zadevo VSL (in ne VS RS) II Cp 3446/2011; tudi v tej zadevi je šlo za stališče v pravdnem in ne izvršilnem postopku. Upnik se sklicuje tudi na sklep VSL II Ip 2043/2012, ki ga prilaga, a tudi v tej zadevi ni šlo za enak ugovor.

10. Ustavno sodišče je izrecno poudarilo, da pri zatrjevanju t.i. negativnih dejstev dokazno breme preide na upnika. Prav tak ugovor pa je vložil dolžnik v tem postopku, saj je zanikal, da bi bil upniku karkoli dolžan, kar pomeni, upoštevajoč celotno vsebino ugovora, v katerem je izrecno zatrjeval obstoj negativnega dejstva, da je trditveno in dokazno breme prevalil na upnika in s tem uspel ugovor zadosti obrazložiti. Sicer pa, kot to pravilno opozarja dolžnik v odgovoru na pritožbo, je dolžnik celo podal dokazni predlog v zvezi s trditvijo, da ne ve, zakaj poteka predmetni izvršilni postopek. Navedel je, da naj upnik v nadaljevanju poda ustrezne trditve in predloži dokaze glede svojega zahtevka.

11. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Odločitev o pritožbenih stroški temelji na petem odstavku 38. člena ZIZ. Dolžnik z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi višjega sodišča, zato sam krije stroške odgovora (smiselno šesti odstavek 38. člena ZIZ).