Appeal dismissed; court upheld enforcement order allowing non-monetary wage arrears enforcement with fines.
Legislator summary
AI generatedThe Higher Court dismissed the debtor's appeal against a first-instance decision rejecting their late objection to an enforcement order. The debtor argued that partial performance of non-monetary wage arrears should exempt them from fines, claiming the debt was not fully non-monetary. The court ruled that the enforcement order defined the entire debt as non-monetary under Article 226 of the Enforcement and Security Act, making the debtor liable for fines regardless of partial performance.
Legislator headnote
AI generatedArticle 226 of the Enforcement and Security Act; Article 56 of the Enforcement and Security Act: A late objection to an enforcement order is inadmissible unless based on specific statutory grounds, and once an enforcement order defines a debt as non-monetary, the debtor remains liable for enforcement fines for non-performance.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.
II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
S sklepom o izvršbi z dne 18. 2. 2009 je bila dovoljena izvršba, poleg izterjave upnikove denarne terjatve, tudi izterjava nedenarne terjatve, ki je bila opredeljena kot izpolnitev, ki jo more opraviti le dolžnica, v skladu z 226. členom ZIZ. Nedenarna obveznost, katere vsebina je obračun razlike plač oziroma celotnih neizplačanih plač in hkratna poravnava davkov in prispevkov od tako obračunanih bruto plač, predstavlja po sklepu o izvršbi celovito nedenarno obveznost dolžnice, do česar se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno opredelilo in je takšno tudi stališče tega pritožbenega sodišča.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnice po izteku roka z dne 25. 8. 2012 zavrnilo, naložilo ji je upniku plačati nadaljnje izvršilne stroške v višini 55,08 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa dolžničin stroškovni zahtevek za povrnitev stroškov postopka na podlagi ugovora po izteku roka.
2. Zoper sklep se je dolžnica po pooblaščencu pravočasno pritožila iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sklepa tako, da se preneha groziti z denarnimi kaznimi dolžnici zaradi nezmožnosti tudi plačila prispevkov - v tem smislu denarne obveznosti v sicer okviru nedenarne terjatve upnika, upniku pa se naloži povrnitev stroškov dolžnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je obvestila sodišče, da je izpolnila del svoje nedenarne obveznosti, vsaj v tistem, kar je ali bi lahko izvedla le in izključno dolžnica z ustreznimi obračuni ter posredovanjem plačilnih list in podatkov naprej ustreznim službam. Denarno neizvedljivega - formalno oziroma navidezno po omenjanih stališčih kot nedenarne obveznosti, pa ni izpolnila, kar je bilo tudi sporočeno in so bili navedeni razlogi za to. Vztraja, da ne gre za nenadomestno nedenarno obveznost. Prav razlikovanje je pomembno in bistveno za eventualno kaznovanje in grožnje s kaznovanjem za primer nespoštovanja odločitve sodišča. Sklicuje se tudi na sklep VSM I Ip 658/2009. Odločitev prvostopnega sodišča je neustrezna, vključno glede odločitve o stroških. Priglaša stroške pritožbenega postopka.
3. Upnik je po pooblaščencu na pritožbo odgovoril in prereka vse pritožbene navedbe ter priglaša stroške odgovora.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. S sklepom o izvršbi z dne 18. 2. 2009 je bila dovoljena izvršba, poleg izterjave upnikove denarne terjatve, tudi izterjava nedenarne terjatve, ki je bila opredeljena kot izpolnitev, ki jo more opraviti le dolžnica, v skladu z 226. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Nedenarna obveznost, katere vsebina je obračun razlike plač oziroma celotnih neizplačanih plač in hkratna poravnava davkov in prispevkov od tako obračunanih bruto plač, predstavlja po sklepu o izvršbi celovito nedenarno obveznost dolžnice, do česar se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno opredelilo in je takšno tudi stališče tega pritožbenega sodišča. Sklep o izvršbi je 14. 3. 2009 postal pravnomočen, s tem pa tudi opredelitev dejanja kot enotnega nenadomestnega s sredstvom izvršbe v skladu s 226. členom ZIZ.
6. Sklep o izvršbi je z ugovorom po izteku roka v skladu s 56. členom ZIZ dopustno izpodbijati le, če temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, če ga brez svoje krivde dolžnik ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Uveljavljati je mogoče le prave opozicijske ugovorne razloge iz 8., 9. in 11. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ:
- če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave;
- če je upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki še ni potekel;
- če je nastopilo zastaranje terjatve, o kateri je bilo odločeno v izvršilnem naslovu.
7. Dolžnica nobenega od navedenih ugovornih razlogov v vlogi ni izkazala. Uveljavljala je le delno izpolnitev nedenarne obveznosti, ki je v pravnomočnem sklepu o izvršbi celovito opredeljena. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora po izteku roka, kot je vlogo, prejeto 27. 8. 2012, tudi pravilno obravnavalo, je pravilna in zakonita, iz razlogov v izpodbijanem sklepu, ki jim višje sodišče v celoti pritrjuje. Dolžnica je dolžna izpolniti obveznost iz izvršilnega naslova, glede katere je bila s pravnomočnim sklepom o izvršbi dovoljena izvršba v skladu z 226. členom ZIZ z izrekom denarne kazni za primer neizpolnitve obveznosti kot sredstvom izvršbe. Pritožbeni predlog o spremembi napadenega sklepa tako, da se preneha groziti z denarnimi kaznimi zaradi nezmožnosti plačila prispevkov kot denarne obveznosti, je zato neutemeljen.
8. Višje sodišče je glede na navedeno in ker ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela, upnik pa krije sam stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni prispeval k odločitvi o pritožbi. Odgovor na pritožbo ni obvezen in v konkretnem primeru, glede na vsebino sklepa in vsebino pritožbe, ni bil potreben in so zato tudi nepotrebno nastali stroški.