Court dismisses appeal when debtor limits direct enforceability of notarial deed to pledged assets only.

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Upnik sam krije stroške pritožbe.

[JEDRO]

Soglasje za neposredno izvršljivost da lahko osebni dolžnik ali pa porok – realni dolžnik. Po naravi stvari je obseg soglasja pri slednjem omejen le na poplačilo iz zastavljene stvari. Vendar je to mogoče tudi pri osebnem dolžniku ali poroku in plačniku. Tudi on da lahko soglasje za neposredno izvršljivost le omejeno tako, da se lahko upnik na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa poplača samo iz vrednosti zastavljene stvari ali le iz določenega premoženja, iz ostalega dolžnikovega premoženja pa ne. Ob neuspeli izvršbi na tako stvar mora upnik za izvršbo na drugo dolžnikovo premoženje šele pridobiti izvršilni naslov – notarski zapis v tem primeru lahko predstavlja verodostojno listino (javna listina). Notarski zapis namreč nima učinkov pravnomočnosti, kot jih ima sodna poravnava, ima le učinek izvršljivosti, ki pa mora biti točno določen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo dolžnikovemu ugovoru zoper sklep o objektivni kumulaciji in sklep razveljavilo ter upniku naložilo plačilo stroškov v znesku 3.104,50 EUR s pripadki.

2. Upnik se zoper sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Bistvo pritožbe je, da je na podlagi notarskega zapisa, ki v tej zadevi predstavlja izvršilni naslov, dopustna tudi izvršba na dolžnikovo terjatev.

3. Dolžnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. Višje sodišče je odločalo na podlagi drugega odstavka 207. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je ugovoru ugodilo, ker je ugotovilo, da upnik na podlagi izvršilnega naslova - notarskega zapisa Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 28. 3. 2006, št. SV xxx/06 (notarski zapis), na podlagi določbe 104. člena ZIZ ni upravičen zahtevati izvršbe na dolžnikovo denarno terjatev do R. S. (iz naslova sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 14. 4. 2010 v zvezi z sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 25. 4. 2013 in sodbo Vrhovnega sodišča z dne 19. 11. 2013; glej sklep z dne 10. 9. 2014).

7. O tem, da je dolžnik iz tega postopka ne samo porok, temveč tudi plačnik (dolžnik), je bilo v tej zadevi že odločeno in tudi podrobno pojasnjeno v sklepu Višjega sodišča II Ip 1327/2014 z dne 4. 6. 2014 (glej razloge v 11. in 12. točki), zato višje sodišče sedaj teh razlogov ne ponavlja. Pravilno navaja pritožnik, da notarski zapis predstavlja izvršilni naslov zoper dolžnika (na podlagi določbe 17. člena ZIZ), vendar je treba 17. člen ZIZ uporabiti skupaj z določbama prvega odstavka 20a. člena ZIZ in 4. člena Zakona o notariatu - ZN. Izvršljiv notarski zapis je izvršilni naslov (2. točka 17. člena ZIZ), vendar v učinkih ni (nujno in v celoti) izenačen s sodno odločbi in sodno poravnavo (1. točka 17. člena ZIZ in 19. ter 20. člen ZIZ).

8. Med drugim je bistvena razlika med navedenima oblikama izvršilnega naslova ta, da je za izvršljivost notarskega zapisa potrebna posebna izjava dolžnika, to je soglasje za neposredno izvršljivost obveznosti iz notarskega zapisa. Soglasje za neposredno izvršljivost da lahko dolžnik neomejeno, lahko pa tudi omejeno, in sicer tako glede obveznosti kot tudi glede poplačila. Soglasje za neposredno izvršljivost da lahko osebni dolžnik ali pa porok – realni dolžnik. Po naravi stvari je obseg soglasja pri slednjem omejen le na poplačilo iz zastavljene stvari. Vendar je to mogoče tudi pri osebnem dolžniku ali poroku in plačniku. Tudi on da lahko soglasje za neposredno izvršljivost le omejeno tako, da se lahko upnik na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa poplača samo iz vrednosti zastavljene stvari ali le iz določenega premoženja, iz ostalega dolžnikovega premoženja pa ne. Ob neuspeli izvršbi na tako stvar mora upnik za izvršbo na drugo dolžnikovo premoženje šele pridobiti izvršilni naslov – notarski zapis v tem primeru lahko predstavlja verodostojno listino (javna listina). Notarski zapis namreč nima učinkov pravnomočnosti, kot jih ima sodna poravnava, ima le učinek izvršljivosti, ki pa mora biti točno določen. Sporazum o obstoju terjatve ne predstavlja res transacta, na podlagi katere bi lahko upnik uveljavljal izvršbo na poljubno dolžnikovo premoženje, razen če ni dano neomejeno soglasje(1). Soglasje za neposredno izvršljivost ni izjava pogodbene volje, temveč je procesna dispozicija(2). Veljavnost soglasja ni odvisna od tega, da dejansko obstaja ustrezna terjatev po materialnem pravu.

9. Dolžnik v konkretni zadevi ni dal neomejenega soglasja za neposredno izvršljivost. Glede sredstev poplačila je clausula exequendi zapisana v točki Tretjič na strani 5 od 7 notarskega zapisa, v kateri je določeno: „Stranke se sporazumejo, dolžnik in zastavitelj pa izrecno soglašata z neposredno izvršljivostjo tega notarskega zapisa v skladu s 4. členom Zakona o notariatu glede vseh njunih plačilnih, storitvenih ter opustitvenih obveznosti, določenih v tem notarskem zapisu, posebej glede plačila obveznosti, opredeljenih v točki Prvič. Upnik lahko v primeru, da dolžnik ne bo izpolnjeval svojih obveznosti, določenih v pogodbi o finančnem leasingu, izterja svojo terjatev neposredno v izvršilnem postopku, z rubežem in prodajo premičnega ali nepremičnega premoženja ali sredstev na kateremkoli računu dolžnika in/ali zastavitelja.“(3) V nadaljevanju je dolžnik, ki je nastopal kot porok in plačnik, dal tudi izrecno soglasje, da se po zapadlosti terjatve opravi poplačilo terjatve iz kupnine, dosežene s prodajo zastavljenih premičnin (v tem delu je nastopal kot zastavitelj le glede premičnega premoženja - to je dveh točno določenih strojev, določenih na strani 5 do 7 notarskega zapisa, na katerih je bila ustanovaljena neposestna zastavna pravica).

10. Upnik se v pritožbi sklicuje na drugi odstavek točke Četrtič notarskega zapisa (stran 6 do 7), kjer je zapisano, da bo notarski zapis na podlagi drugega odstavka 20. člena ZIZ ob zapadlosti terjatve izvršilni naslov na podlagi 17. člena ZIZ. Vendar pa spregleda, kako je dolžnik takrat podal clausulo exequendi - tako, da je neposredno izvršljivost notarskega zapisa omejil. Ali je bilo to storjeno namerno ali ne, oziroma kakšna je bila takrat volja strank, ni pomembno, saj gre za procesno dispozicijo in ne za pogodbeno izjavo stranke, kar je zgoraj že pojasnjeno. Iz zgoraj povzetega izhaja drugačno dejansko stanje, kot v zadevah, na katere se sklicuje upnik (VSL sklep I Ip 704/2008 in VSL sklep 1187/2010); drugačno v tem, da je dolžnik v tej zadevi clausulo exequendi izrecno omejil tudi glede premoženja, ki sploh ni bil predmet zastavne pravice (nepremično premoženje in denarna sredstva pri OPP).

11. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na petem odstavku 38. člena ZIZ.

Op. št. (1): Vesna Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003 stran 126.

Op. št. (2): Vesna Rijavec, Civilno izvršilno pravo, stran 126; drugače Nina Plavšak, Neposredna izvršljivost notarskih zapisov, Podjetje in delo, št. 8, 2012, točka 5.1., ki v soglasju za neposredno izvršljivost vidi enostranski pravni posel.

Op. št. (3): Poudarilo višje sodišče.