Legislator Case Law & Legislation
VSRS sodba VIII Ips 14/2015 ECLI:SI:VSRS:2015:VIII.IPS.14.2015 AI generated

Supreme Court dismisses appeal where employer terminated employee for poor results despite objective market difficulties.

Case Number VSRS sodba VIII Ips 14/2015
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia rejected the employee's appeal against the termination of his employment contract due to failure to meet performance targets. Although the employee argued that objective factors like company bankruptcies and poor economic conditions caused his poor results, the court found he failed to adapt to these circumstances despite having support. Consequently, the court upheld the first-instance judgment that the employer's grounds for termination were legally justified.

Legislator headnote

AI generated

ZDR-1 89. člen; ZPP 370. člen: An appeal is inadmissible if it relies solely on a different factual basis or evidentiary assessment than that adopted by the courts of first and second instance, as appellate review is bound by the established facts.

Keywords

AI generated
termination for cause performance targets objective reasons employee support appeal inadmissibility ZDR-1 ZPP

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

[JEDRO]

Revizija uveljavlja le drugačno dejansko podlago in dokazno oceno za odločitev, drugačno od tiste, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in upoštevalo sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožena stranka je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi ter posledično tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Ugotovilo je, da je bil tožniki dolga leta zavarovalni zastopnik. Ob prehodu na računalniški izpis polic se tožnik dela z računalnikom ni priučil, kar je vplivalo na izgubo časa pri izdelavi police oziroma pripravi zavarovalne pogodbe. Tožnikov pristop k delu se kljub raznim izobraževanjem in različnim oblikam pomoči s strani tožene stranke, v daljšem časovnem obdobju ni spremenil. Njegovi rezultati so bili slabi in nič ni kazalo, da se bodo izboljšali. Ob stečajih podjetij in slabši gospodarski situaciji bi moral tožnik svoje delo ustrezno organizirati in pridobivati nove stranke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči napačno šteli, da iz dejanskega stanja izhaja, da so izpolnjeni zakonski znaki odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Ni sporno, da tožnik v določenih mesecih v letu 2012 in 2013 ni izpolnil postavljenih planov in njegovi delovni rezultati niso bili ustrezni. Vendar pa to ne pomeni, da je pri tožniku podan razlog nesposobnosti. To bi veljalo le, če bi bili razlogi za slabe rezultate na strani tožnika, torej posledica njegovega nepravočasnega, nestrokovnega in nekvalitetnega dela. V njegovem primeru pa so razlogi za nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov posledica objektivnih razlogov, na katere tožnik ni mogel vplivati. Razlog ni bil neustrezen subjektivni odnos tožnika do dela. V tem času je šlo nekaj pomembnih večjih tožnikovih strank v stečaj oziroma so zašle v hude finančne težave in tožnik tako velikega izpada mesečnih provizij v kratkem časovnem obdobju ni mogel nadomestiti, čeprav se je trudil po najboljših močeh. Tožena stranka mu je sicer korektno nudila ustrezno podporo in pomoč. Težava je bila tudi v obstoju potencialnih strank, saj poslovnih subjektov na območju A. in B. ni veliko, prebivalstvo pa je pretežno kmečko z manjšimi dohodki. Delo je dodatno oteževala tudi ostra konkurenca drugih zavarovalnic z boljšimi produkti. Tožnikova realizacija v obdobju od januarja 2012 do februarja 2013 je bila 90,5%, odstotek doseganja planov pa se je v zadnjih mesecih pred odpovedjo že popravil.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizija pa uveljavlja le drugačno dejansko podlago in dokazno oceno za odločitev, drugačno od tiste, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in upoštevalo sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi.

7. Predvsem tožnik povzema le del dejanskih ugotovitev. Sodišče je upoštevalo, tako kot že tožena stranka, da so na slabše delovne rezultate vplivale tudi določene objektivne okoliščine, kot na primer stečaji in slabše gospodarske razmere. Vendar je bilo za odločitev bistveno, da se tožnik takim razmeram ni ustrezno prilagodil, čeprav je za to imel vse možnosti ter pogoje in - nesporno - tudi pomoč tožene stranke. Sodišče je zato pravilno presodilo, da so predvsem na strani tožnika podani razlogi za nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov. To pa pomeni, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje dokazan utemeljen odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

8. Ker zatrjevani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

9. O revizijskih stroških je sodišče odločilo na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1.